V temi za zaprtimi vrati: Ko postaneš ujetnik lastne družine

»Ne premikaj se,« sem šepnil Mariji, ko sva sedela na kavču v popolni temi. Zunaj je bilo še svetlo, a v najini dnevni sobi je vladala skoraj grobna tišina. Edina svetloba je prihajala skozi priprto žaluzijo, ravno toliko, da sem videl njen obraz – bled, napet, z ustnicami stisnjenimi v tanko črto.

Spet je potrkalo. Tokrat močneje. »Ata! Babica! Saj vemo, da sta doma!« je zavpila najina hči Petra. V ozadju sem zaslišal otroški jok – najmlajša vnukinja, Tinka, je očitno spet izgubila potrpljenje. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem se bal, da ga bodo slišali skozi vrata.

»Mogoče bi le odprla…« je zašepetala Marija in me pogledala s tistim pogledom, ki ga poznam že štirideset let – mešanica ljubezni in obupa. »Ne morem več, Jože. Res ne morem.«

Zagrizel sem se v ustnico. Vem, da je imela prav. Že mesece sva bila ujetnika lastne prijaznosti. Vsak vikend, vsaka popoldanska ura – vedno so bili tu: Petra, njen mož Andrej in njuni trije otroci. Najprej je bilo lepo. Otroci so prinesli smeh in življenje v najin dom. A zdaj… zdaj so prinašali le še hrup, nered in neprestano utrujenost.

Petra je bila vedno tista, ki je pričakovala pomoč. »Saj sta vendar upokojena! Kaj bosta pa drugega počela?« je rekla pred nekaj tedni, ko sem ji poskušal razložiti, da bi rad šel s prijatelji na izlet v hribe. »Saj bova hitro nazaj! Samo za dve uri jih poglejta!«

A dve uri sta se vedno razvlekli v štiri ali pet. In potem še večerja, kopanje otrok, iskanje izgubljenih igrač pod kavčem… Marija je ponoči jokala od bolečin v križu, jaz pa sem ponoči ležal buden in se spraševal: ali sva res dolžna žrtvovati zadnja leta svojega življenja?

Zunaj so se stopinje oddaljile. Slišal sem Petriin glas: »Gremo domov. Očitno nočeta več videti svojih vnukov.« V njenem glasu je bilo toliko razočaranja in jeze, da me je zabolelo globoko v prsih.

Ko so odšli, sem prižgal luč. Marija se je sesedla na kavč in si z dlanmi pokrila obraz. »Kaj sva naredila?« je zašepetala.

»Nič narobe nisva naredila,« sem rekel bolj zaradi sebe kot nje. A resnica je bila drugačna. Bil sem prežet z občutkom krivde. Vzgojila sva Petro tako, da je vedno vedela, da bova tam zanjo – ne glede na vse. In zdaj… zdaj sva jo prvič pustila na cedilu.

Spomnil sem se časov, ko sem bil sam otrok v majhni vasici pri Škofji Loki. Moja mama ni nikoli imela časa zame – delala je na polju od jutra do večera. Ko sem postal oče, sem si prisegel, da bom drugačen. Da bom vedno tam za svojo družino.

A življenje ni črno-belo. Ko prideš do sedemdesetih let in te začne telo izdajat, ko ti zdravnik reče: »Gospod Jože, počasi bo treba misliti tudi nase«, se začneš spraševati: kdaj pride čas zame?

Naslednji dan me je poklicala Petra. Nisem dvignil. Potem mi je poslala sporočilo: »Ne morem verjeti, da sta to naredila svojim vnukom.« Marija je jokala ves dan. Jaz pa sem hodil po stanovanju kot lev v kletki.

Tretji dan je prišel Andrej sam. Ni potrkal – samo stal je pred vrati in čakal, da ga opazim skozi okno kuhinje.

»Jože, lahko govoriva?«

Povabil sem ga noter. Sedel je nerodno na rob stola.

»Petra je čisto iz sebe. Otroci sprašujejo, zakaj jih ne marata več.«

»To ni res!« sem skoraj zavpil. »Ampak… ne moreva več tako naprej. Nisva varuški!«

Andrej me je pogledal s tistim praznim pogledom moškega, ki ve, da doma ni vse tako kot bi moralo biti.

»Veš… tudi midva s Petro sva na koncu z močmi. Ona dela po cele dneve v službi, jaz imam še popoldansko delo… Saj ne vem več, kako naprej.«

V tistem trenutku sem začutil nekaj novega – ne le krivde ali jeze, ampak tudi sočutje do njega. Vsi smo bili ujeti v nekakšno past pričakovanj.

Tisti večer sem dolgo sedel na balkonu in gledal luči Ljubljane pod sabo. Marija mi je prinesla čaj in sedla poleg mene.

»Mogoče bi morala povedati Petri, kako se počutiva.«

»In če naju ne bo razumela? Če bo mislila, da sva slaba starša?«

Marija me je prijela za roko: »Mogoče pa ni važno, kaj si mislijo drugi. Mogoče morava končno misliti nase.«

Naslednji dan sva povabila Petro na pogovor. Prišla je sama – brez otrok.

»Zakaj sta to naredila?« je vprašala takoj pri vhodu.

»Petra… utrujena sva. Res sva utrujena. Rada imava vnuke, ampak… tudi midva potrebujeva čas zase.«

Petra je najprej molčala. Potem so ji začele teči solze po licih.

»Saj razumem… Ampak ne vem več, kako naj vse zmorem.«

Objel sem jo in prvič po dolgem času nisem čutil le krivde – čutil sem tudi olajšanje.

Od takrat naprej so obiski redkejši – a bolj iskreni in polni topline. Naučili smo se reči ne brez občutka sramu ali dolžnosti.

Včasih ponoči še vedno poslušam tišino in se sprašujem: Ali imam pravico izbrati sebe? Ali lahko človek ostane dober starš in dedek tudi takrat, ko postavi meje?