Ali naj dovolim bivši tašči, da vidi mojo hčerko? Zgodba o zvestobi, obžalovanju in težkih odločitvah

»Ne morem verjeti, da si res tukaj, Marija,« sem zašepetala, ko sem odprla vrata in zagledala svojo bivšo taščo s šopkom marjetic v eni roki in darilom v drugi. Moja dvoletna hčerka, Eva, je že v kuhinji razbijala po loncih, ne vedoč, da bo ta dan drugačen od vseh drugih.

Marija je vstopila tiho, skoraj s strahom. »Nisem vedela, če mi boš dovolila priti, Petra. Vem, da ni prav, da se vtikam… ampak Eva mi pomeni več kot si lahko predstavljaš.«

Nisem ji odgovorila takoj. V meni je vrelo. Andrej, moj bivši mož in njen sin, je na Evino rojstni dan popolnoma pozabil. Ni bilo klica, ni bilo sporočila. Samo tišina. In zdaj stoji pred mano njegova mama – ženska, ki me je nekoč gledala kot svojo hčerko, a po ločitvi ni več vedela, kako naj se obnaša do mene.

»Vstopi,« sem končno rekla in ji pokazala proti dnevni sobi. »Eva te bo vesela.«

Ko je Marija stopila v sobo, se je Eva razveselila in stekla k njej. Prijela jo je v naročje in ji podala darilo – ročno pletenega medvedka. »To sem naredila sama. Upam, da ti bo všeč, srček.«

Opazovala sem ju in v meni so se prepletali občutki. Po eni strani sem bila hvaležna Mariji za trud in ljubezen do Eve. Po drugi strani pa sem čutila bolečino in jezo zaradi Andreja – zaradi njegove brezbrižnosti in odsotnosti.

Ko smo sedle za mizo in jedle torto, je Marija nenadoma spregovorila: »Petra… vem, da ni moja stvar, ampak Andrej… on ni slab človek. Samo izgubljen je.«

Zasmejala sem se grenko. »Izgubljen? Marija, že dve leti ga ni zares zraven. Eva ga komaj pozna. Vsakič znova ji obljubi obisk ali izlet in potem ga ni od nikoder. Kako naj ji razložim to? Kako naj ji povem, da njen oče ne pride na njen rojstni dan?«

Marija je sklonila glavo. »Vem… In vem tudi, da sem jaz del te družine samo zaradi Eve. Ampak ona je moja vnukinja. Prosim te… ne odvzemi mi je.«

V tistem trenutku sem začutila težo odgovornosti na svojih ramenih. V Sloveniji ni nič nenavadnega, da se po ločitvi stiki med starimi starši in vnuki pretrgajo – pogosto zaradi zamer ali bolečine med odraslimi. A Eva ni bila kriva za nič od tega.

»Marija…« sem začela previdno. »Ne želim ti odvzeti Eve. Ampak ne morem več prenašati tega občutka, da moram jaz vzdrževati vse vezi v tej družini. Da moram jaz biti tista, ki skrbi za vse odnose – tudi za Andreja.«

Marija me je pogledala s solznimi očmi. »Saj vem… Ampak če ti ne boš… kdo pa bo? Andrej ni sposoben tega zdaj. Jaz pa… jaz sem samo stara mama.«

V tistem trenutku je Eva pritekla k meni in me objela okoli pasu. »Mami, a bo babi še prišla?«

Pogledala sem jo in začutila cmok v grlu. Kako naj ji razložim vse te zapletene odnose? Kako naj ji povem, da odrasli včasih ne znajo biti odrasli?

Ko je Marija odšla tistega popoldneva, sva z Evo ostali sami v tišini stanovanja v Šiški. Pogledala sem njeno veselo risbico na hladilniku – narisala je tri osebe: mene, sebe in babico Marijo. Andreja ni bilo nikjer.

Tisto noč nisem mogla spati. V mislih so se mi vrteli pogovori z Marijo in vsi prepiri z Andrejem iz preteklosti: kako sva se kregala zaradi denarja; kako mu ni bilo mar za vrtčevske sestanke; kako je vedno imel izgovore za svojo odsotnost – služba v Avstriji, utrujenost, »saj bom naslednjič«. Vedno naslednjič.

Naslednje jutro me je poklicala moja mama: »Petra, ne smeš dovoliti, da te izkoriščajo! Če Andrej noče biti oče, naj bo to njegova sramota! Zakaj bi morala ti skrbeti še za njegovo mamo?«

»Ker Eva potrebuje babico, mami!« sem skoraj zavpila v telefon.

»In ti? Kaj pa ti potrebuješ? Kdo pa skrbi zate?«

Obsedela sem na kavču in gledala skozi okno na deževno Ljubljano. Kdo res skrbi zame? Odkar sva se z Andrejem razšla, sem bila sama za vse: za službo v trgovini na Viču, za vrtčevske sestanke, za bolniške dni in nočne more. Vse sama.

Tisti teden me je poklicala še Marija: »Petra… ali lahko pridem naslednji teden na obisk? Prinesla bi Evi nekaj knjig.«

Zadihala sem globoko. »Seveda lahko prideš.«

A ko sem odložila telefon, sem začutila dvom. Ali delam prav? Ali s tem omogočam Andreju, da se še bolj umakne iz najinega življenja? Ali bom s tem Evi kasneje povzročila še več bolečine?

Nekega večera sva z Evo sedeli na kavču in gledali risanke. Nenadoma me je vprašala: »Mami… a ima vsak otrok atija?«

Zamrznila sem. »Veš… nekateri otroci imajo atija doma, nekateri pa ga nimajo vedno ob sebi. Ampak imajo mamo in babico in veliko ljudi, ki jih imajo radi.«

Eva me je pogledala s svojimi velikimi očmi: »Jaz imam tebe in babico Marijo.«

Stisnila sem jo k sebi in začutila solze v očeh.

Včasih se vprašam: ali delam prav? Ali naj dam prednost svoji bolečini ali Evini sreči? Ali naj pustim preteklost za sabo zaradi nje – ali pa naj vendarle postavim meje?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je prav dati prednost otrokovim odnosom z babico ali zaščititi sebe pred starimi ranami?