Med dvema ognjema: Ko sem morala spakirati kovčke in se preseliti k tašči

»Spakiraj kovčke in se preseli!« je zagrmelo iz kuhinje, kjer je sedela moja tašča, gospa Marija, s prekrižanimi rokami in pogledom, ki ni dopuščal ugovora. V naročju sem držala komaj dvotedenskega sina, ki je nemirno spal, medtem ko sem v sebi čutila, kako mi srce razbija od strahu in nemoči. Luka, moj mož, je stal ob oknu in gledal v prazno, kot da ga vse skupaj ne zadeva. V tistem trenutku sem vedela, da se je moje življenje razklalo na pol.

»Ne moreš sama skrbeti za otroka. Potrebuješ pomoč. Pri meni boš imela vse!« je nadaljevala Marija, njen glas pa je bil mešanica skrbi in ukazovanja. »Tukaj boš varna. In Luka bo imel mirno vest.«

V meni je vrelo. Komaj sem čakala, da ustvarim svoj dom, svojo družino – zdaj pa naj bi se vrnila pod streho nekoga drugega? V bloku v Šiški sva imela majhno stanovanje, a bilo je najino. Zdaj pa naj bi vse to pustila za sabo?

»Luka, kaj ti misliš?« sem ga vprašala s tresočim glasom.

Pogledal me je s tistim utrujenim izrazom, ki ga je imel zadnje tedne. »Mogoče bi bilo res lažje. Mama ima prav – jaz sem ves čas v službi, ti si sama z dojenčkom … Saj veš, da misli dobro.«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi tla pod nogami majejo. Nisem več vedela, kdo sem – žena? Mama? Ali samo nekdo, ki mora ubogati?

Naslednji dan sem z jokajočim srcem zlagala najine stvari v škatle. Marija je že pripravljala sobo v svoji hiši v Trzinu – »da boš imela mir in prostor«, kot je rekla. A že prvi večer sem vedela, da miru ne bo.

»Ne smeš ga tako dolgo dojiti,« mi je rekla, ko sem sedela na postelji in hranila sina. »Preveč ga razvajaš. In preveč ga nosiš! Tako nikoli ne bo spal sam.«

Vsak moj gib je spremljala s pogledom in komentarjem. Ko sem ponoči vstajala k otroku, je prihajala preverjat, če delam prav. »V mojem času smo otroke pustili jokati – drugače nikoli ne odrastejo!«

Luka je bil vedno bolj odsoten. Po službi se je zapiral v delavnico ali šel na pivo s prijatelji. Ko sem mu potožila, mi je rekel: »Saj veš, kakšna je mama. Saj bo bolje.«

A ni bilo bolje. Vsak dan sem bolj izgubljala sebe. Počutila sem se kot gostja v lastnem življenju. Ko sem hotela otroka peljati na sprehod v park, mi je Marija rekla: »Danes piha burja – ni za ven!« Ko sem hotela pripraviti kosilo po svojem okusu: »Pri nas vedno jemo ob dveh!«

Nekega večera sem sedela na stopnicah pred hišo in jokala. Pristopila je soseda Silva in me tiho vprašala: »A si v redu? Vidim te vsak dan bolj bledo.«

Zlomila sem se: »Ne vem več, kdo sem. Vse delam narobe. Mož me ne sliši, tašča me duši … Samo še za otroka živim.«

Silva me je objela in rekla: »Veš, nisi edina. Tudi jaz sem bila pri tašči deset let. Če ne postaviš meja zdaj, jih nikoli ne boš mogla.«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh ženskah v Sloveniji, ki so morale požreti ponos zaradi ‚družinske harmonije‘. O vseh mladih mamah, ki so morale poslušati nasvete starejših in pozabiti nase.

Naslednji dan sem zbrala pogum.

»Marija, rada bi se pogovorila.«

Presenečeno me je pogledala.

»Vem, da želite pomagati. Ampak jaz moram biti mama po svoje. Potrebujem svoj prostor in svoje odločitve. Prosim vas, da to spoštujete.«

Za trenutek je bila tišina. Potem pa: »Tako nehvaležna si! Vse bi dala zate in za vnuka!«

Solze so mi polzele po licih, a nisem popustila: »Hvaležna sem vam za vse. Ampak če želim biti dobra mama svojemu sinu, moram najprej biti zvesta sebi.«

Luka je poslušal iz hodnika. Ko sem končala, je stopil bližje: »Maja ima prav. Tudi jaz želim svojo družino.«

Marija je bila užaljena še dolgo časa. Hiša je postala tiha in napeta. A prvič po dolgem času sem začutila mir v sebi.

Čez nekaj tednov sva se z Luko in sinom vrnila v najino stanovanje v Šiški. Ni bilo lahko – Marija nama dolgo ni odpustila ‚neposlušnosti‘. A midva sva počasi gradila svoj svet.

Danes vem: čeprav so družinske vezi pomembne, moramo znati postaviti meje – zase in za svoje otroke.

Včasih se vprašam: Zakaj pri nas še vedno verjamemo, da moramo žrtvovati sebe za mir v družini? Kje je meja med spoštovanjem starejših in pravico do lastnega življenja? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?