Poletna hišica, ki je razdelila mojo družino: Zakaj me hči ne obišče več z vnuki?

»Ne, mama, letos ne bomo prišli,« je rekla Tanja po telefonu. Glas ji je bil trd in odločen, a v njem sem zaznala nekaj, česar nisem slišala že dolgo – hlad. V roki sem še vedno držala skodelico kave, ki se je medtem ohladila. Pogledala sem skozi okno na vrt, kjer so še vedno visele gugalnice, ki jih je lani z veseljem uporabljal moj vnuk Luka. Na mizi pod brajdo je še vedno stala stara igrača, ki jo je pozabila Neža. Vse je bilo pripravljeno za njun prihod – pa ju letos ne bo.

»Zakaj pa ne? Saj sta bila lani tako vesela!« sem poskušala zadržati glas, da ne bi zvenel preveč obupan. »Tanja, vse sem pripravila. Tudi novo posteljnino sem kupila, da bo Neži všeč.«

Na drugi strani tišina. Slišala sem le njen izdih. »Mama, letos imamo druge načrte. Pa tudi… Ne vem, če je prav, da otroka toliko časa preživita pri vas.«

Zaskelelo me je pri srcu. Kaj sem naredila narobe? Saj sem vse naredila zanju! Poletno hišico sva z možem Francijem gradila skoraj dve leti. Vsak evro sva obračala dvakrat, da sva lahko kupila les in strešnike. Franci je sam postavil ograjo, jaz pa sem urejala vrt in sadila rože. Vse zato, da bi imela Luka in Neža prostor za igro, svobodo in naravo – nekaj, česar v Ljubljani nimata.

Spomnim se lanskega poletja. Luka je ves dan tekal bos po travi, Neža je nabirala marjetice in jih nosila v kuhinjo. Zvečer smo pekli palačinke in poslušali škržate. Tanja je bila takrat še nasmejana, čeprav utrujena od službe. Sedeli sva na terasi in pila vino. »Mama, hvala ti za vse to,« mi je rekla in me objela.

Kaj se je spremenilo? Zakaj zdaj ne želi več priti?

Ko sem Franciju povedala, je le zamahnil z roko: »Pusti jo. Ima svoje življenje. Saj bosta že prišla.« A jaz nisem mogla pustiti. Vsak dan sem gledala slike iz lanskega poletja in se spraševala, kje sem zgrešila.

Nekega večera sem zbrala pogum in poklicala Tanjo še enkrat. »Tanja, prosim te… Povej mi iskreno. Sem te užalila? Je kaj narobe?«

Zaslišala sem vzdih in potem njen glas: »Mama… Saj ni nič takega. Samo… Veš, letos bi rada bila več skupaj kot družina. Otroka sta že dovolj velika in želim, da skupaj doživimo poletje.«

»Ampak saj smo tudi mi družina!« sem skoraj zavpila.

»Vem… Ampak…« Njene besede so obvisele v zraku.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Spomnila sem se vseh let, ko sem bila sama z njo po moževi nesreči. Ko sem delala v trgovini in ponoči šivala obleke, da ji ne bi nič manjkalo. Ko sem ji pomagala pri učenju za maturo in ji stala ob strani, ko jo je zapustil prvi fant. Vedno sem bila tam zanjo – zdaj pa me izključuje iz svojega življenja?

Naslednji dan me je obiskala soseda Marija. »Kaj si tako zamišljena?« me je vprašala medtem ko sva pleli korenje.

»Tanja noče več priti z otroki na počitnice,« sem priznala.

Marija je zavzdihnila: »Veš, danes so mladi drugačni. Hočejo biti samostojni. Moja Petra tudi noče več k meni na vikend.«

»Ampak zakaj? Saj jim hočemo samo dobro!«

Marija se je nasmehnila: »Včasih jim damo preveč. Mogoče si Tanja želi dokazati, da zmore sama.«

Te besede so me zabolele bolj kot bi pričakovala.

Čez nekaj dni me je poklicala Neža: »Babica, kdaj bomo spet pekli palačinke?« Glas ji je bil vesel in iskren.

»Kadar boš hotela, srček moj!« sem ji odgovorila s solzami v očeh.

A Tanja ni popustila. Pisali sva si le še kratka sporočila – o vremenu, o šoli, o vsakdanjih stvareh. O tem, kar me je res bolelo, nisva govorili.

Nekega dne sem se odločila – odpeljala sem se v Ljubljano brez napovedi. Pred blokom sem čakala skoraj uro, dokler ni prišla domov.

»Mama? Kaj delaš tukaj?«

»Morava se pogovoriti.«

Sedeli sva v njeni kuhinji ob kavi. Pogledala me je naravnost v oči: »Mama… Vem, da si vse naredila iz ljubezni. Ampak včasih imam občutek, da želiš odločati namesto mene – tudi glede otrok.«

Zamolčala sem nekaj trenutkov. »Samo želela sem jima dati nekaj lepega… Kar ti nisi imela kot otrok.«

Tanja je tiho rekla: »Vem… Ampak zdaj želim sama ustvarjati spomine s svojo družino.«

Tisti trenutek sem razumela – a bolečina ni izginila.

Ko sem se peljala domov skozi polja med Ivančno Gorico in Grosupljem, so mi po licih tekle solze. Razumela sem Tanjo – a hkrati nisem mogla sprejeti praznine v hiši in tišine na vrtu.

Franci me je objel: »Daj jima čas. Ko bosta hotela priti, bosta prišla.«

A vsak večer sedim na terasi in gledam gugalnice, ki jih nihče več ne uporablja.

Se res moramo stari starši umakniti in pustiti mladim svojo pot? Ali pa bi morali vztrajati in se boriti za stik z vnuki? Kje je meja med ljubeznijo in vmešavanjem? Kaj vi mislite?