Ko sem prosila taščo za pomoč: Odločitev, ki je razklala našo družino

»Ne morem, Nika. Saj veš, da imam v petek jogo,« je rekla Marta, moja tašča, s tistim njenim glasom, ki je bil vedno preveč miren, skoraj leden. Stala sem v njeni kuhinji, medtem ko je zlagala sveže brisače v omaro, in v meni se je nabiral nemir. Vse, kar sem želela, je bilo nekaj ur zase – za obisk zdravnika, za trenutek tišine. Najina otroka, Tjaša in Vid, sta bila še majhna in zadnje mesece sem bila sama z njima skoraj ves čas. Rok je delal dolge ure v službi na občini, domov je prihajal utrujen in pogosto brez volje za pogovor.

»Marta, res bi mi veliko pomenilo. Samo dve uri. Lahko prideš k nam ali pa jih pripeljem k tebi,« sem poskusila še enkrat, čeprav sem že vedela odgovor. Njene oči so se za trenutek zmehčale, a potem je spet postala tista hladna ženska, ki sem jo poznala že od začetka najinega zakona.

»Nika, vsak ima svoje obveznosti. Saj imaš Roka. Naj on vzame dopust, če si tako nujno želiš prosto popoldne.«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi je nekaj v prsih zlomilo. Ni šlo le za pomoč – šlo je za občutek pripadnosti, za upanje, da bom končno sprejeta kot del družine. Toda Marta je vedno znala postaviti mejo. Vedno je znala pokazati, kdo ima zadnjo besedo.

Ko sem prišla domov, sem Roka našla na kavču s telefonom v roki. »Tvoja mama nima časa. Pravi, da ima jogo.«

Rok ni dvignil pogleda. »Saj veš, kakšna je. Ne sili vanjo.«

»Ampak Rok, to ni prvič. Nikoli ne pomaga. Vedno najde izgovor.«

Zavzdihnil je in končno odložil telefon. »Nika, ne kompliciraj. Saj imamo vse pod nadzorom.«

V meni se je začela kopičiti jeza. »Imamo pod nadzorom? Jaz sem tista, ki cele dneve skrbi za otroke in hišo! Ti si ves čas v službi ali pa pri prijateljih!«

Rok se je obrnil stran. »Ne bom se kregal zaradi tega.«

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Martine besede in Rokova brezbrižnost. Spomnila sem se vseh tistih trenutkov na začetku najine zveze, ko me je Marta gledala s tihim prezirom – ker nisem iz prave družine, ker nisem imela stalne službe v javni upravi kot ona in njen sin.

Naslednji dan sem poklicala svojo mamo v Kranj. »Mama, ali bi lahko prišla za kakšno uro?«

»Seveda, Nika. Saj veš, da vedno pridem.«

Ko sem odložila telefon, sem začutila olajšanje – a tudi sram. Zakaj lahko moja mama vedno najde čas zame in za vnuke, Marta pa ne?

Tisti vikend smo imeli kosilo pri Marti. Hiša je bila brezhibno pospravljena; na mizi so bile potica in domači piškoti. Otroka sta tekla po hodniku, jaz pa sem sedela nasproti Marte in opazovala njen obraz – brez gub nasmeha.

»Kako pa kaj služba?« me je vprašala.

»Še vedno iščem nekaj stalnega. Zdaj delam prek študenta v trgovini.«

Marta je pokimala in pogledala Roka: »Saj bo že našla kaj boljšega.«

Rok se je le nasmehnil in zamenjal temo. V meni pa je vrelo.

Po kosilu sem šla na balkon zadihat svež zrak. Pridružila se mi je Rokova sestra Petra.

»Veš, mama nikoli ni znala pokazati topline. Tudi do mene ne. Ampak ti si vsaj poskusila z njo govoriti.«

Pogledala sem jo presenečeno: »Ti si pa vedno delovala tako samozavestna.«

Petra se je grenko nasmehnila: »Samo navadila sem se biti sama.«

Tiste besede so mi ostale v glavi še dolgo potem.

Nekaj dni kasneje sem zbrala pogum in šla do Marte sama. Sedela sva v njeni dnevni sobi; ona s skodelico kave v roki, jaz s tresočimi prsti.

»Marta, rada bi govorila o najinem odnosu.«

Pogledala me je naravnost v oči: »Nika, midve nikoli nisva bili blizu. Ampak to ni osebno.«

»Zame je osebno. Počutim se kot tujec v lastni družini.«

Za hip je utihnila. »Veš… Ko sem bila mlada mama, mi nihče ni pomagal. Moj mož je bil ves čas na terenu. Naučila sem se biti močna sama zase.«

»Ampak jaz ne želim biti sama.«

Marta je pogledala stran: »Včasih si moramo sami ustvariti svojo moč.«

Ko sem odhajala domov, sem vedela: nekaj se mora spremeniti.

Tisto noč sem Roka vprašala: »Ali sploh vidiš, kako me boli? Kako me boli tvoja brezbrižnost?«

Rok me je pogledal prvič po dolgem času resno: »Nisem vedel… Nikoli nisi rekla tako naravnost.«

Solze so mi polzele po licih: »Ker sem upala, da boš sam opazil.«

Naslednje tedne sva veliko govorila – prvič po letih sva si priznala strahove in razočaranja. Rok je začel več časa preživljati doma; celo sam je poklical svojo mamo in ji povedal, da bi rad imel boljši odnos med nami vsemi.

Marta ni postala čez noč topla babica – a počasi so padle nekatere maske. Začela je občasno povabiti otroke na sprehod ali jim prinesla domače piškote.

Še vedno ni popolno – daleč od tega. A zdaj vem: družinske vezi niso samoumevne; zanje se moramo boriti in jih graditi vsak dan znova.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji tiho trpi zaradi hladnih odnosov v družini? Zakaj še vedno molčimo o bolečini med štirimi stenami? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?