Zaklenjena vrata, odklenjena srca: Moja bitka s taščo

»Zala, zakaj si zaklenila vrata? Saj sem tvoja družina!« njen glas je tresel zrak v hodniku, ko je zvonila že tretjič v desetih minutah. Stala sem za vrati, srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle. Pogledala sem skozi kukalo – tam je stala ona, moja tašča Marija, z vrečko iz Mercatorja in tistim pogledom, ki je pomenil, da bo spet vse narobe.

»Mami, prosim, danes res ne moremo. Otroka imata nalogo, jaz imam delo od doma…« sem skušala zadržati glas miren, a v meni je vrelo. Vedela sem, da bo začela kričati ali pa jokati. Vedno je izbrala eno ali drugo.

Moj mož Matej je stal v kuhinji in nemočno gledal skozi okno. »Zala, saj veš, da bo še huje, če ji ne odpremo…« je šepnil. A jaz nisem več mogla. Prevečkrat sem jo ujela, kako brska po naših predalih, preverja račune, komentira moje kosilo ali celo šteje denar v moji denarnici. »To ni več normalno!« sem si govorila vsako noč.

Vse se je začelo tistega dne, ko sva z Matejem kupila stanovanje v Šiški. Marija nama je pomagala s pologom – in od takrat je imela občutek, da ima pravico do vsega. »Saj sem vam dala denar!« je ponavljala kot mantro. Prvič sem jo zalotila, kako brez vprašanja pride v stanovanje – imela je rezervni ključ. »Samo pospravila sem malo!« se je izgovarjala. A pospravljanje je pomenilo tudi brskanje po mojih stvareh.

Ko sem ji prvič rekla, naj pokliče preden pride, je užaljeno odvrnila: »A zdaj pa ne smem več k svojemu sinu?« Matej ni znal postaviti meje. »Veš, kakšna je… Saj bo minilo.« Ampak ni minilo. Postajalo je huje. Začela sem se zbujati ob zvoku ključev v vratih. Včasih sem jo ujela v dnevni sobi ob šestih zjutraj – »Samo kavo sem si skuhala!«

Otroka sta postajala živčna. Hčerka Tjaša me je vprašala: »Mami, zakaj babi vedno kriči nate?« Sin Luka se je začel zapirati v sobo. Vse bolj sem čutila, da izgubljam nadzor nad lastnim življenjem.

Nekega dne sem prišla domov in našla Marijo, kako sedi za mojo mizo in pregleduje bančne izpiske. »Kaj pa to delaš?« sem vprašala z glasom, ki ga nisem prepoznala. »Samo preverjam, če Matej res vse plačuje pravočasno. Saj veš, kako so danes mladi…«

Takrat sem prvič začutila strah pred lastno taščo. Strah pred tem, da nikoli več ne bom imela miru v svojem domu.

Tisto noč sva z Matejem sedela v temi. »Zamenjati morava ključavnico,« sem rekla tiho. »Ne morem več živeti tako.« Matej je dolgo molčal. »Če to narediva… bo konec vsega. Nikoli nam ne bo odpustila.«

A jaz nisem več mogla dihati v lastnem domu. Naslednji dan sem poklicala ključavničarja. Ko sem mu razlagala situacijo, me je le sočutno pogledal: »Niste edini. Veliko mladih družin ima težave s starši ali taščami.«

Ko je Marija ugotovila, da njen ključ ne deluje več, se je začelo peklo. Najprej so bili klici – po deset na dan. Potem so prišla sporočila: »Kako si upaš? Po vsem, kar sem naredila za vas!« Matej je bil razpet med mano in svojo mamo. »Zala, saj veš, da te imam rad… Ampak ona je sama… Če ji ne pomagava…«

A kdo bo pomagal meni? Kdo bo zaščitil mene in otroke?

Marija ni odnehala. Začela je hoditi okoli bloka, spraševala sosede o meni – »Ali veste, kdaj pride Zala domov? Ali veste, če ima kakšnega moškega na obisku?« Soseda Silva mi je povedala: »Tvoja tašča me je danes vprašala, če si sploh dobra mama.«

Vsak dan sem čutila večji pritisk. V službi nisem mogla delati – šefica me je poklicala na pogovor: »Zala, zadnje čase nisi več ista.« Kako naj ji razložim? Da me doma čaka vojna?

Otroka sta začela hoditi k šolski psihologinji. Tjaša mi je rekla: »Mami, babi pravi, da si ti kriva za vse.« Luka ni hotel več k njej na obisk.

Matej se je začel umikati. Več časa je preživel v službi ali pri prijateljih. Ko sem ga vprašala: »Ali si na moji strani?«, mi ni znal odgovoriti.

Nekega večera sem sedela sama v kuhinji in jokala. Mama me je poklicala: »Zala, moraš postaviti meje. Če jih ne boš ti, jih ne bo nihče.«

Naslednji dan sem šla do Marije in ji v obraz povedala: »To je moj dom. Moja družina. Če želiš biti del našega življenja, moraš spoštovati naša pravila.«

Njene oči so bile polne sovraštva in bolečine hkrati: »Ti si mi vzela sina! Ti si kriva za vse!«

Odšla sem domov in prvič po dolgem času mirno spala.

Ni bilo konec – še danes čutim posledice te odločitve. Matej in jaz sva šla skozi krizo – skoraj sva se ločila. Marija še vedno ne govori z mano. Otroka sta bolj mirna – a brazgotine ostajajo.

Včasih se vprašam: Ali smo Slovenci res tako navezani na družino, da dovolimo vse – tudi toksičnost? Kje so meje med pomočjo in nadzorom? In koliko nas še vedno živi v strahu pred lastnimi starši ali taščami?