Zakaj takšnih starih staršev ne potrebujemo: Ko bogati starši nočejo pomagati

»Ne moreš pričakovati, da ti bomo vse dali na pladnju, Gregor!« je kričala njegova mama, ko sem vstopila v dnevno sobo. Gregor je stal ob oknu, roke prekrižane na prsih, obraz rdeč od jeze. Njegov oče, gospod Miran, je tiho sedel na kavču in gledal v tla. V zraku je visela napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem.

»Ne prosiva za luksuzno vilo v Portorožu,« sem se oglasila s tresočim glasom. »Samo za pomoč pri pologu za majhno stanovanje v Domžalah. Saj veste, kako težko je mladim danes.«

Gregorjeva mama, gospa Marija, me je pogledala s tistim hladnim pogledom, ki ga nikoli ne bom pozabila. »Tudi midva sva si vse ustvarila sama. Zakaj bi bilo pri vama drugače?«

V tistem trenutku sem se počutila kot tujec v lastni družini. Moji starši so vedno govorili: »Če lahko pomagamo, bomo.« Nikoli nismo imeli veliko, a toplina doma je bila vedno tam. Pri Gregorjevih pa je bilo vse drugače – hiša polna umetnin in dragih preprog, a topline nikjer.

Ko sva tisti večer odhajala domov iz njihove hiše v Rožni dolini, sem Gregorja držala za roko. Njegova dlan je bila ledena. »Ne razumem jih več,« je šepnil. »Vse življenje sem se trudil biti dober sin. Zakaj jim je denar pomembnejši od naju?«

Naslednje tedne sva preživljala v majhnem najemniškem stanovanju v Šiški. Stene so bile tanke, sosedje glasni. Vsak večer sem gledala oglase za stanovanja in računala, koliko let še morava varčevati. V službi so sodelavci govorili o tem, kako so jim starši pomagali do prvega doma – nekateri so dobili celo stanovanja v Ljubljani ali zemljišča na podeželju.

»A tvoji tast in tašča res ne bosta nič prispevala?« me je vprašala sodelavka Tanja med malico.

Zardela sem in skomignila z rameni. »Pravita, da morava sama. Da bova tako bolj cenila.«

Tanja je zavila z očmi: »Moji so mi dali polovico za polog. Saj ni stvar razvajanja – gre za to, da si družina pomaga.«

Gregor je postal tišji. Večkrat ga je zvečer bolela glava. Nekega večera je rekel: »Veš, včasih si želim, da bi bil iz tvoje družine. Pri vas je vse bolj preprosto.«

Nekega popoldneva sva šla na obisk k mojim staršem v Kamnik. Mama nama je spekla potico in pripravila domač malinovec. Oče je sedel na terasi in bral časopis.

»Kako gre iskanje stanovanja?« je vprašal.

Povedala sva mu resnico – da nama ne gre najbolje in da Gregorjeva starša ne želita pomagati.

Oče je zamišljeno prikimal: »Veš, hči, nekateri ljudje imajo veliko denarja, a malo srca.«

Gregorju so se orosile oči. Mama ga je objela in rekla: »Pri nas si vedno dobrodošel.«

Tisto noč sem dolgo razmišljala o tem, kaj pomeni biti družina. Je to res le kri in DNK? Ali pa nekaj več – pripravljenost pomagati, ko je težko?

Čez nekaj tednov sva bila povabljena na rojstni dan Gregorjeve sestre Tine. Vsi so bili tam – bogata družina, prijatelji iz elitnih krogov. Tina je dobila nov avto za rojstni dan.

Ko sva odhajala domov z avtobusom (ker si avta še nisva mogla privoščiti), sem Gregorja vprašala: »Zakaj njej lahko kupijo avto, nama pa ne pomagajo pri osnovnih stvareh?«

Gregor ni imel odgovora. Samo gledal je skozi okno v deževno noč.

Nekega dne sem prejela pismo od Marije. Pisalo je:

»Draga Maja,
Vem, da si razočarana nad najino odločitvijo. A verjameva, da bosta tako postala močnejša kot par in kot posameznika. Midva sva začela iz nič in danes imava vse to zaradi trdega dela. Upava, da bosta nekoč razumela.
Marija in Miran«

Pismo me ni pomirilo – le še bolj me je zabolelo. Ali res ne vidita, da danes ni več tako kot pred 30 leti? Da so cene stanovanj zrasle v nebo? Da brez pomoči staršev mladi skoraj nimajo možnosti?

Gregor se je začel oddaljevati od svojih staršev. Redkeje jih je obiskoval, telefonski pogovori so bili kratki in hladni.

Nekega večera sva imela hud prepir:
»Zakaj si tako obseden s tem? Saj bova že nekako!« sem vzkliknila.
»Ker sem mislil, da mi bodo stali ob strani! Da jim nekaj pomenim!« je zavpil nazaj.

Tiste noči nisva spala. V tišini sem razmišljala o vseh mladih parih v Sloveniji, ki se borijo za svoj dom – medtem ko nekateri starši raje vlagajo v vikende na Hrvaškem ali nove avtomobile kot pa v prihodnost svojih otrok.

Po nekaj mesecih sva le našla majhno garsonjero na obrobju Ljubljane. Najem je bil visok, a vsaj imela sva nekaj svojega – čeprav le za nekaj let.

Gregorjeva starša sta naju povabila na kosilo ob božiču. Hiša je bila okrašena z dragimi lučkami in kristalnimi kozarci.

»Vidva sta zdaj odrasla človeka,« je rekla Marija med rezanjem pečenke. »Ponosna sva na vaju.«

Pogledala sem jo naravnost v oči: »Včasih ni dovolj biti ponosen – včasih moraš tudi pomagati.«

Gregor me je prijel za roko pod mizo.

Ko sva šla domov po praznih ulicah Ljubljane, sem ga vprašala:
»Misliš, da bova kdaj razumela njihove odločitve? Ali pa bova midva nekoč drugačna starša?«

Kaj vi mislite? Je prav, da starši ne pomagajo svojim otrokom pri prvem domu – ali pa bi morala biti družina vedno prva izbira?