Naš Zetič Je Spremenil Našo Hčer: Očetov Rojstni Dan Je Minil Brez Nje
»Maja, ali res ne boš prišla na očetov šestdeseti rojstni dan?« sem jo vprašala s tresočim glasom, ko sem jo poklicala tisto sredo zvečer. Po drugi strani telefona je bila tišina. Čutila sem, kako se mi v prsih nabira teža, kot bi mi nekdo sedel na prsi. »Mami, ne morem. Aljaž ima službene obveznosti in…« je začela, a sem jo prekinila: »Ampak to je tvoj oče! Saj veš, kako pomemben mu je ta dan. Saj veš, kako si vedno govorila, da je on tvoj junak.«
Nekaj sekund ni bilo odgovora. Potem pa: »Mami, prosim, ne začni spet. Ne razumeš…«
Ne razumem? Res ne razumem? Ali pa nočem razumeti? Odkar je Maja poročena z Aljažem, je kot bi jo nekdo zamenjal. Moja nežna, nasmejana deklica, ki je vedno prva pritekla domov povedat, kaj se ji je zgodilo v službi ali s prijateljicami, zdaj odgovarja na sporočila s kratkimi stavki in vedno znova išče izgovore, zakaj ne more priti na obisk. Vedno je nekaj: Aljaž ima preveč dela, Aljaž je utrujen, Aljaž ima načrte. In vedno bolj imam občutek, da ni več ona tista, ki odloča o svojem življenju.
Spomnim se časov, ko smo skupaj hodili na izlete v Bohinj ali na morje v Izolo. Maja je bila vedno tista, ki je povezovala družino. Ko je pred tremi leti pripeljala Aljaža prvič domov, sem bila vesela zanjo – končno nekdo, ki jo ima rad. A že po nekaj mesecih sem začela opažati spremembe. Najprej so bile drobne: ni več hotela jesti mesa, ker ga Aljaž ne mara; začela se je oblačiti bolj resno; celo pričesko si je spremenila. »To so malenkosti,« sem si govorila. »Mogoče pa res odrašča.«
A potem so prišle večje stvari. Vedno manjkrat je prihajala domov. Ko sem jo vprašala zakaj, je rekla: »Veš, mami, zdaj imam svojo družino.« To me je zabolelo kot nož v srce. Saj vem, da se mora vsak otrok nekoč osamosvojiti. Ampak ali to pomeni popolno odtujitev? Moj mož Jože mi pravi: »Pusti jo, naj živi svoje življenje.« A jaz ne morem kar tako gledati stran.
Ko sem pred mesecem dni izvedela za Jožetovo okroglo obletnico, sem Majo poklicala že vnaprej: »Prosim te, rezerviraj si ta dan. Vsi bomo tam – teta Marija, stric Tone…« Prikimala je in rekla: »Se bom potrudila.« Potrudila? Za očetov rojstni dan?
Dan praznovanja je prišel. Pripravila sem Jožetovo najljubšo potico in spekla potico še za Majo – z orehi in rozinami, kot ima rada. Hiša je bila polna sorodnikov in prijateljev. Vsi so spraševali: »Kje pa je Maja?« In jaz sem se samo nasmihala in lagala: »Prihaja kasneje.« A v sebi sem vedela – ne bo je.
Ko so gostje odšli in sva z Jožetom pospravljala mizo, sem se sesedla na stol in zajokala. Jože me je objel in rekel: »Ne sekiraj se, saj veš, da te ima rada.« A jaz nisem več prepričana.
Naslednji dan sem ji pisala dolgo sporočilo. Napisala sem ji vse – kako pogrešam najine pogovore, kako boli tišina v hiši brez nje, kako pogrešam njen smeh. Odgovorila mi je šele čez dva dni: »Mami, prosim te, razumi me. Aljaž ima težko obdobje v službi in potrebuje mojo podporo. Ne morem biti povsod hkrati.«
V meni se je nekaj zlomilo. Zakaj mora biti vedno ona tista, ki žrtvuje vse za druge? Zakaj ne more reči: »Danes grem k staršem.« Zakaj ima Aljaž vedno prednost? Nikoli ga nisem marala – preveč resen, nikoli ne pogleda v oči, ko govoriš z njim. Vedno ima prav in vedno mora biti po njegovo.
Pred dvema tednoma sem šla k Maji na obisk brez najave. Ko sem pozvonila na vrata njihovega stanovanja v Šiški, mi je odprl Aljaž. Pogledal me je hladno in rekel: »Maja ima delo.« V ozadju sem slišala njen glas: »Aljaž, pusti mami noter!« A on se ni umaknil. Počutila sem se kot vsiljivka v življenju lastne hčerke.
Ko mi je končno dovolil vstopiti, sem videla Majo bledo in utrujeno. Pogovarjali sva se le nekaj minut – ves čas je gledala proti vratom spalnice, kjer je bil Aljaž. Ko sem jo vprašala: »Si srečna?«, mi ni odgovorila.
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede prijateljic: »Kaj si pa pričakovala? Zdaj ima svojo družino.« Ampak ali to res pomeni popolno odtujitev? Ali res ne smem več pričakovati topline od lastne hčerke?
Včasih ponoči sedim v kuhinji in gledam stare fotografije – Maja na maturantskem plesu z nasmehom do ušes; Maja na izletu v Logarski dolini; Maja na kavču s knjigo v roki. Kje je ta deklica zdaj? Kdo ji je ukradel svetlobo iz oči?
Jože skuša biti močan zaradi mene, a vem, da ga boli prav tako kot mene. Ko misli, da ga ne vidim, gleda skozi okno in si briše solze s hrbtom roke.
Pred nekaj dnevi sem Maji napisala še eno pismo – tokrat na papirju. Napisala sem ji vse: kako jo pogrešava oba; kako nama manjka njen glas; kako nama hiša brez nje ni več dom. Odgovora še nisem dobila.
Zdaj sedim tukaj in pišem to zgodbo v upanju, da nisem edina mama v Sloveniji s takšno bolečino v srcu. Ali res delam narobe? Ali naj pustim hčerki popolno svobodo – tudi če to pomeni popolno izgubo stika? Ali pa naj se borim za najin odnos?
Včasih se vprašam: ali bo Maja nekoč razumela mojo bolečino? Ali bo tudi ona nekoč jokala zaradi svojega otroka?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je prav vztrajati ali spustiti? Prosim vas za iskrene odgovore.