Ko ljubezen ni dovolj: Zgodba o izgubljeni vnukinji in razpadajoči družini

»Ana, pridi sem!« sem zaklicala skozi odprto okno, ko sem opazila, da se je moja vnukinja že tretjič ta teden vrnila iz šole z rdečimi očmi. Vem, da ni alergija. Vem, da ni prehlad. To so solze – tiste tihe, ki jih otroci skrivajo pred svetom, ker jih je sram ali ker ne želijo obremenjevati drugih.

»Babica, lahko ostanem pri tebi danes?« je vprašala s tihim glasom, ki ga skoraj nisem slišala.

»Seveda, srček. Kaj pa mama?« sem previdno vprašala, čeprav sem poznala odgovor.

Ana je skomignila z rameni in pogledala v tla. »Rekla je, naj grem k tebi, če mi ni prav.«

V meni je zavrelo. Moja hči Laura je bila vedno ponosna ženska. Vedno je hotela najboljše – zase, za svojo družino. Ko je spoznala Marka, športnika iz Celja, sem bila ponosna nanju. Imela sta vse: lepo hišo na obrobju Ljubljane, dva zdrava otroka, dobro službo. A nekaj je šlo narobe. Nekaj, kar še danes ne znam pojasniti.

Ana je bila prva. Ko se je rodila, je bila Laura še nežna in skrbna mama. A ko se je rodila Eva, se je nekaj spremenilo. Eva je bila bolj živahna, bolj nasmejana, bolj podobna Lauri. Laura jo je povsod nosila s sabo – na telovadbo, na kavice s prijateljicami, na izlete v hribe. Ana pa je ostajala doma. »Ana je preveč občutljiva,« je govorila Laura prijateljicam. »Z njo je vse težje.«

Sčasoma sem začela opažati razlike. Eva je dobila novo kolo za rojstni dan; Ana je dobila knjigo iz druge roke. Eva je hodila na balet; Ana je ostajala doma in gledala skozi okno. Ko sem vprašala Lauro, zakaj tako ravna z njima, mi je hladno odvrnila: »Ana se mora naučiti samostojnosti. Ne morem ji vedno pomagati.«

Marko se ni vmešaval. Bil je odsoten – fizično in čustveno. Po treningih je prihajal domov utrujen in pogosto ni opazil ničesar. Če pa sem ga kdaj vprašala o Ani, je samo zamahnil z roko: »To so ženske stvari.«

Nekega večera sem sedela z Ano v njeni sobi. Tiho sva sestavljali sestavljanko, ko me je nenadoma pogledala: »Babica, zakaj me mama ne mara?«

Zamrznila sem. Kako naj otroku razložim nekaj, česar niti sama ne razumem? »Ana, mama te ima rada na svoj način…« sem začela.

»Ne verjamem ti!« mi je zabrusila in planila v jok. »Če bi me imela rada, bi me objela! Bi me vprašala, kako sem! Ne bi mi rekla, naj grem stran!«

Tisto noč nisem spala. Premetavala sem se po postelji in razmišljala o svoji hčerki. Kje sem jo izgubila? Kje sem naredila napako kot mama? Zakaj ne zna ljubiti svojih otrok enako?

Naslednji dan sem poklicala Lauro. »Laura, morava se pogovoriti o Ani.«

»Mama, nimam časa za tvoje drame! Ana si vse izmišljuje. Vedno igra žrtev!«

»Laura, otrok joka vsak večer! Ne moreš tako…«

»Mama! Dovolj! Če misliš, da si boljša mama od mene, jo pa vzemi k sebi! Jaz imam dovolj!«

Obmolknila sem. V tistem trenutku sem vedela: če ne bom ukrepala jaz, ne bo nihče.

Tako se je začelo novo poglavje v mojem življenju – poglavje babice in varuhinje. Ana se je preselila k meni v majhno stanovanje v Šiški. Prve tedne ni govorila skoraj ničesar. Hodila je po stanovanju kot duh – tiha, neopazna, prestrašena.

Vsak večer sem ji brala pravljice pred spanjem in ji kuhala najljubšo juho z domačimi rezanci. Počasi so se v njen obraz vračale barve.

A svet ni bil pripravljen pozabiti na Ano. V šoli so jo začeli zbadati: »Zakaj živiš pri babici? Kaj si naredila?« Učiteljica me je poklicala na pogovor: »Gospa Marija, Ana ima težave s koncentracijo in socializacijo.«

»Vem,« sem ji tiho odgovorila. »Doma ni imela pravega prostora za ljubezen.«

Nekega popoldneva me je obiskala Laura. Prišla je brez opozorila in brez nasmeha.

»Prišla sem po Ano.«

Ana se je skrila za moj hrbet.

»Laura, pusti ji čas. Potrebuje mir.«

»Ne bom dovolila, da mi vzameš otroka!«

»Laura, nisi ga nikoli imela.«

V tistem trenutku so se nama z Ano orosile oči.

Laura je odšla brez besed.

Meseci so minevali. Ana se je počasi vračala k življenju – začela je risati, igrati klavir pri sosedi Ireni in celo povabila sošolko na obisk.

A vsakič ko jo pogledam v oči, vidim brazgotino – tisto nevidno rano, ki jo lahko pusti le materina zavrnitev.

Včasih ponoči sedim ob njenem ležišču in jo gledam kako spi. Sprašujem se: ali lahko ena babica popravi to, kar sta zlomili mama in življenje?

In še bolj me boli vprašanje: Koliko otrok v Sloveniji danes raste v senci bratov in sester? Koliko jih nikoli ne sliši besed: »Ponosen sem nate.«?

Morda bo kdo od vas znal odgovoriti: Ali lahko ljubezen babice res zaceli srce otroka? Ali pa so nekatere rane pregloboke?