V senci doma: Zgodba o pobegu in izgubljenem zaupanju

»Ne! Tega ne moreš narediti!« sem skoraj zakričala, ko sem v temi lovila dežne kaplje, ki so mi polzele po obrazu. Rok in Lana sta se me oklepala kot utopljenca, njune drobne roke so se tresle v mojem prijemu. Pred vrati Ninine hiše sem stala že deset minut, a vrata so ostajala zaprta. Skozi okno sem videla, kako se Matej prepira z Nino, njegove roke so mahale po zraku, njen obraz pa je bil bled kot stena.

»Nina, prosim te, samo to noč. Nimam kam drugam!« sem hlipala skozi zaprta vrata. Slišala sem, kako je Matej jezno siknil: »Ne bom imel še enih težav v tej hiši! Naj gre k svoji mami ali na center za socialno delo!«

Nina je odprla vrata le za špranjo. »Tanja, ne vem, kaj naj naredim. Matej… On…«

»Nina, prosim te!« sem jo prekinila. »Samo to noč. Otroka sta premočena. Ne morem nazaj.«

Za trenutek je oklevala, potem pa naju s pogledom povabila noter. Matej je stal v hodniku, roke prekrižane na prsih. »To je tvoja odgovornost, Nina. Jaz nimam nič s tem.«

Ko sem sedla na kavč in otroka zavila v odeje, sem čutila, kako mi srce razbija v prsih. V glavi so mi odmevale besede mojega moža: »Če še enkrat poskusiš pobegniti, boš videla, kaj te čaka.« Vse odkar je izgubil službo v tovarni v Domžalah, je postal drug človek. Najprej so bile le besede, potem so prišle klofute. Zadnjič je Rok pristal z modrico pod očesom. Takrat sem vedela – dovolj je.

Nina mi je prinesla čaj in tiho sedla poleg mene. »Kaj boš zdaj? Saj veš, da Matej ni slab človek, samo… Boji se težav.«

»Vem, Nina. Ampak jaz nimam več kam.«

Tisto noč nisem zatisnila očesa. Slišala sem Mateja, kako je v kuhinji govoril po telefonu – s kom? S policijo? S socialno delavko? Vsak šum me je prebudil iz polsna.

Zjutraj me je prebudil vonj po kavi in tišina. Nina je sedela sama za mizo. »Matej je šel v službo. Rekel je, da imaš čas do popoldneva.«

»In potem? Kam naj grem?«

Nina je sklonila glavo. »Mogoče bi res poklicala na center za socialno delo. Lahko ti pomagajo.«

»Veš, kaj to pomeni? Da bodo otroka spraševali, da bodo vsi vedeli… Da bom uradno postala tista ženska iz bloka, ki jo je mož pretepal.«

Nina me je prijela za roko. »Tanja, nisi edina. Veš koliko žensk pride k meni v lekarno in išče obliže za modrice? Samo ne upajo povedati resnice.«

Rok in Lana sta sedela na tleh in risala sonce na list papirja. Kako naj jima razložim, da nimamo več doma?

Ko se je popoldne bližalo, sem začutila paniko. Matej se bo vrnil vsak čas. Nina mi je tiho prinesla vrečko s sendviči in nekaj oblačili za otroke.

»Oprosti, Tanja… Ne morem več tvegati. Matej grozi, da bo šel stran.«

Stala sem pred blokom z dvema otrokoma in vrečko v roki. Dež ni ponehal. Poklicala sem mamo v Škofjo Loko.

»Mama… Lahko pridem k tebi?«

»Tanja… Saj veš, da tvoj oče tega ne bo prenesel. Že zadnjič si rekla preveč.«

»Mama… Nimam kam.«

Zaslišala sem vzdih in potem tišino.

V tistem trenutku sem prvič pomislila na center za socialno delo. V Domžalah so imeli novo svetovalko – gospo Petro. Vedno je bila prijazna do otrok v vrtcu.

Ko sem stopila skozi vrata centra, sem čutila poglede drugih žensk v čakalnici – vse smo bile tam iz istega razloga.

Petra me je sprejela s toplim nasmehom. »Tanja, pogumno si ravnala. Zdaj bomo skupaj poiskali rešitev.«

A rešitve ni bilo čez noč. Prvo noč smo prespali v varni hiši v Kamniku – soba s pogradom in vonjem po razkužilu.

Otroka sta jokala: »Kdaj gremo domov? Kje je ati?«

Kako naj jima povem, da doma ni več?

Vsak dan sem čakala na klic iz službe – delala sem kot čistilka v osnovni šoli v Mengšu. Ravnateljica mi je poslala sporočilo: »Če ne pridete do petka, bomo morali poiskati zamenjavo.«

Kako naj delam, če nimam kam dati otrok?

Nina mi je pisala: »Oprosti… Matej pravi, da ne morem več pomagati.«

Vse življenje sem bila tista, ki je pomagala drugim – zdaj pa ni bilo nikogar zame.

Po tednu dni v varni hiši sem začela razmišljati o tem, kako hitro lahko izgubiš vse: dom, prijatelje, službo… celo občutek lastne vrednosti.

Nekega večera smo imele skupinsko srečanje z drugimi ženskami iz varne hiše.

Marija iz Grosuplja je rekla: »Moj brat mi je rekel: ‚Sama si si kriva.‘ Pa nisem! Nihče si ni kriv za nasilje!«

Jaz pa sem molčala. Še vedno me je bilo sram.

Po dveh tednih mi je Petra našla začasno stanovanje v Trzinu – majhno garsonjero z enim oknom in starim kavčem.

Otroka sta bila srečna že zaradi tega – imela sta svoj kotiček za risanje.

Vsak dan sem hodila čistit šolo in popoldne pomagala otrokom pri nalogah.

Nina mi ni več pisala.

Matej jo je prepričal, da sva midve krivi za vse težave.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči na drugi strani ceste.

Sprašujem se: Zakaj ljudje tako hitro obrnejo hrbet? Kje se konča prijateljstvo in začne strah? In koliko žensk še vedno ponoči stoji pred zaprtimi vrati svojih najboljših prijateljic?