Sam na Pohorju: Cena Sebičnosti

»Matej, kam pa greš?« je za menoj zadrla Petra, ko sem že stal na pragu. Nisem se obrnil. V meni je vrelo – jeza, utrujenost, občutek, da me nihče ne razume. »Samo stran moram!« sem siknil in zaloputnil vrata. Slišal sem, kako je najin sin Luka v dnevni sobi začel jokati, hčerka Ana pa je tiho šepetala: »Ati, ne hodi…«

V avtu sem trepetal od besa in žalosti. Vsega mi je bilo dovolj: Petre, ki me je nenehno opominjala na neplačane položnice in pozabljene roditeljske sestanke; otrok, ki sta me potrebovala ravno takrat, ko sem bil najbolj izčrpan; službe v Mariboru, kjer so mi grozili z odpuščanjem. Vsega. Potreboval sem zrak. Potreboval sem mir. Potreboval sem – karkoli drugega kot to življenje.

Peljal sem se proti Pohorju, kjer sem kot otrok preživljal poletja pri stari mami. Tam je bil vedno mir. Tam ni bilo Petre, ni bilo skrbi, samo vonj po smrekah in tišina. Ko sem parkiral avto ob robu gozda, sem prvič po dolgem času globoko vdihnil. »Tukaj bom ostal nekaj dni. Naj me iščejo, če hočejo.«

Prvo noč sem spal v avtu. Zjutraj me je prebudil hladen zrak in spomin na Petrih očeh – tistih žalostnih očeh, ki so me prosile, naj ostanem. A jaz sem bil prepričan, da imam pravico na svoj mir. Hodil sem po gozdnih poteh, poslušal šumenje vetra in si dopovedoval: »To si zaslužiš. Vsak ima pravico na oddih.«

A že drugi dan se je v meni začel oglašati nemir. Telefon sem imel izklopljen, a v glavi so mi odzvanjali Petri očitki: »Vedno bežiš! Nikoli ne znaš biti tukaj, ko te potrebujemo!« In res – bežal sem. Pred odgovornostjo, pred sabo.

Tretji dan sem v gostilni na Arehu srečal starega znanca iz mladosti, Borisa. »Matej! Kaj pa ti tukaj? Saj nisi več iz tistih krajev!« se je zasmejal in mi stisnil roko. Nisem mu znal odgovoriti. »Samo… malo rabim miru.« Boris me je pogledal s tistim pogledom, ki ga imajo ljudje, ko vedo več kot ti sam o sebi. »Veš, jaz sem tudi enkrat pobegnil. Ampak veš kaj? Doma so me čakali problemi – in ko sem se vrnil, so bili še večji.«

Tiste noči nisem spal. V glavi so mi odzvanjale Borisove besede. Kaj če ima prav? Kaj če bo Petra res obupala nad mano? Kaj če bo Luka mislil, da ga ne maram? Kaj če Ana nikoli več ne bo rekla: »Ati, pogrešala sem te.«

Četrti dan sem se odločil poklicati Petro. Telefon je zvonil dolgo – predolgo. Končno se je oglasila. »Matej? Si živ?« Glas ji je tresel od solz in jeze.

»Petra… oprosti… Samo… nisem več zmogel…«

»Veš kaj? Tudi jaz ne zmorem več! Otroka sprašujeta po tebi vsak večer! Luka joka! Ana noče jesti! Kaj naj jima rečem? Da imaš rad samo sebe? Da si nas pustil zaradi lastnega miru?«

Nisem imel odgovora. Samo tišina na obeh straneh.

»Vrni se domov, Matej. Če ti še kaj pomeni družina.«

Telefon je prekinila prva.

Sedel sem na klopco pred kočo in gledal v gozd. Prvič v življenju sem se počutil kot popoln poraženec. Vse življenje sem mislil, da moram biti močan – za vse druge. A ko nisem zmogel več nositi bremena, sem pobegnil kot strahopetec.

Ko sem se naslednji dan vrnil domov, me je pričakala tišina. Petra ni rekla ničesar – samo pogledala me je s tistim pogledom razočaranja in utrujenosti. Luka me ni hotel objeti; Ana me je le tiho pogledala izza vrat.

Tisti večer smo sedeli za mizo v tišini. Nihče ni jedel veliko. Petra je končno spregovorila: »Matej… če boš še kdaj pobegnil, nas ne boš več našel doma.«

Bolelo je bolj kot karkoli drugega v življenju.

Naslednje tedne sem poskušal popraviti škodo: peljal sem Ano na sprehod ob Dravi; Luko na nogometno igrišče; Petri sem pomagal pri hišnih opravilih in ji skušal prisluhniti brez nenehnega popravljanja ali nasprotovanja.

A zaupanje se ni vrnilo čez noč. Luka me je še vedno gledal z nezaupanjem; Ana se mi ni več stisnila v naročje pred spanjem; Petra je bila hladna in zadržana.

Nekega večera sva s Petro sedela na balkonu in gledala luči Maribora v daljavi.

»Zakaj si res šel?« me je vprašala tiho.

»Ker nisem več zmogel biti vse za vse… Ker nisem znal prositi za pomoč… Ker sem mislil, da bom lažje dihal brez vas… Pa sem ugotovil, da brez vas sploh ne znam dihati.«

Petra je dolgo molčala. Potem pa: »Naslednjič povej prej. Ne beži.«

Zaspal sem tisto noč prvič brez občutka krivde.

Danes vem: beg ni rešitev. Družina ni samoumevna – zanjo se moraš boriti vsak dan znova.

Se tudi vi kdaj počutite ujeti med pričakovanji drugih in lastnimi potrebami? Kako najti ravnotežje med sabo in tistimi, ki jih imate najraje?