Neuspešna operacija: Zgodba o izgubi in odpuščanju

»Ne, Neža, ne moreš kar tako oditi!« je kričala mama po telefonu, ko sem ji povedala, da moram ostati na dežurstvu. »Oče je slab, zdravniki pravijo, da je vprašanje ur!«

Stala sem v sterilni sobi za preoblačenje, v beli uniformi, s tresočimi rokami. V ozadju so se oglašali monitorji, nekje je nekdo jokal. Srce mi je razbijalo. V tistem trenutku sem vedela, da bom morala izbrati med družino in dolžnostjo. In izbrala sem dolžnost.

Na oddelku kirurgije v celjski bolnišnici ni bilo nikoli mirno, a tisti večer je bil poseben. Dežurala sem sama s starejšo sestro Marjeto, ki je bila vedno stroga, a pravična. »Neža, danes boš ti prevzela sprejem urgentnega primera. Jaz grem preverit stanje na intenzivni,« mi je rekla in mi podala mapo z dokumentacijo.

V tistem trenutku so pripeljali gospoda Kramarja – starega znanca iz vasi blizu Laškega. Bil je v nezavesti, krvav obraz, zlomljena noga. Njegova žena je jokala na hodniku: »Prosim, rešite ga!«

Vse se je odvijalo prehitro. Zdravnik, dr. Novak, je bil pod stresom – pred kratkim mu je umrla mama in vsi smo vedeli, da ni povsem zbran. Med pripravo na operacijo sem opazila, da je nekaj narobe z dokumentacijo – manjkali so podatki o alergijah. Hotela sem opozoriti dr. Novaka, a me je prekinil: »Neža, nimamo časa! Pripravite ga!«

V meni se je vse trgalo. Vedela sem, da tvegam – a če bi vztrajala, bi izgubili dragocene minute. Pripravila sem Kramarja za operacijo in molila, da bo vse v redu.

Medtem so me misli ves čas vlekle k očetu. Mama mi je pošiljala sporočila: »Kje si? Oče te potrebuje.« Brat Rok mi je napisal: »Če ga ne prideš pogledat zdaj, si mu odpovedala.«

Operacija se je začela. Vse je šlo narobe. Kramar je dobil alergijsko reakcijo na anestetik – začel se je dušiti. Dr. Novak je kričal: »Adrenalin! Hitro!« Marjeta je stekla po reanimacijsko opremo. Jaz sem stala ob postelji in se tresla.

Kramar ni preživel.

Ko sem stopila iz operacijske dvorane, me je čakala njegova žena. Pogledala me je z očmi polnimi solza in obupa: »Kaj ste mu naredili? Rekli ste mi, da bo v redu!«

Nisem imela besed. Samo objela sem jo in jokali sva skupaj.

Ko sem končno končala izmeno – ura je bila že skoraj pet zjutraj – sem pohitela domov. Oče je umrl pol ure pred mojim prihodom.

Mama me ni pogledala v oči. Brat Rok mi je rekel: »Zdaj si lahko ponosna nase. Rešuješ tujce, doma pa pustiš umirati lastnega očeta.«

Tisti dnevi so bili najtežji v mojem življenju. V službi so sprožili notranjo preiskavo zaradi smrti Kramarja. Marjeta me je branila: »Neža ni kriva! Vsi smo bili pod pritiskom!« Dr. Novak pa je molčal.

Doma pa še huje – mama ni govorila z mano tedne. Brat me je ignoriral. Po hiši se je razlegal le očetov duh in tišina.

Vsak večer sem sedela na balkonu in gledala proti hribom nad Celjem ter se spraševala: ali sem res izbrala prav? Ali ima smisel žrtvovati družino za poklic? Ali lahko sploh še kdaj odpustim sebi?

Po nekaj mesecih so me poklicali na razgovor v bolnišnico. Vodstvo mi je povedalo: »Napake se dogajajo, Neža. Pomembno pa je, da se iz njih učimo.« Dr. Novak se mi je opravičil: »Bil sem preveč čustveno vpleten. Ti si naredila vse prav.«

A to ni popravilo ničesar doma.

Nekega večera me je mama našla na balkonu s skodelico čaja v rokah. Prisedla je in dolgo sva molčali.

»Veš, Neža,« je rekla tiho, »vsi smo izgubili nekaj tisto noč. Ampak ti si bila tam za nekoga drugega – tako kot si bila vedno tam za nas.«

Objeli sva se in prvič po dolgem času sem začutila toplino doma.

Danes še vedno delam kot medicinska sestra v Celju. Vsakič ko stopim v operacijsko dvorano, pomislim na Kramarja in očeta. Vem, da ne morem spremeniti preteklosti – lahko pa poskušam biti boljša vsak dan.

Včasih se vprašam: ali bi lahko ravnala drugače? Ali res lahko žrtvujemo del sebe za druge – in kdo nam potem odpusti?