Zakaj ne dam ključa svoji mami? – Slovenska družinska drama od znotraj

»Ne, mama, ne morem ti dati ključa. Prosim, nehaj me spraševati.« Moj glas je tresoč, a odločen. Marija, moja mama, stoji na hodniku pred vrati našega stanovanja v Šiški, v rokah drži vrečko s potico in domačim kruhom. Njene oči so polne užaljenosti, kot bi ji pravkar izpulila srce. »Ana, saj sem tvoja mama! Saj veš, da ti želim samo pomagati. Kaj pa če se ti kaj zgodi? Če pozabiš ključe? Če pride do nesreče?«

Stisnem pesti za hrbtom. Vem, da Peter v dnevni sobi napeto posluša vsak najin stavek. Že teden dni me sprašuje, zakaj sem tako trmasta glede ključa. »Saj je samo ključ, Ana,« mi je rekel včeraj zvečer, ko sva sedela na kavču in gledala poročila. »Tvoja mama ti hoče le dobro.«

Ampak Peter ne razume. Nihče ne razume. Ne ve, kako je bilo odraščati z mamo, ki je vsak moj gib spremljala s pogledom sokola. Ko sem bila stara deset let in sem si želela sama v šolo, me je spremljala do vrat razreda. Ko sem imela petnajst let in sem prvič šla na rojstni dan k prijateljici, je poklicala njene starše in preverila, ali res pridem domov ob desetih. Ko sem bila na faksu v Ljubljani in sem živela v študentskem domu, je vsak vikend prišla nenapovedano preverit, če imam pospravljeno sobo.

»Mama, odrasla sem. Imam svojo družino. Prosim te, spoštuj to,« ji zdaj rečem tiho.

Marija pogleda stran in si obriše oči. »Nikoli nisi imela srca do mene. Vedno si bila tako hladna.«

Zaboli me. Vem, da ni res. Vem pa tudi, da je to njen način manipulacije – da bi se počutila krivo. Vem tudi, da bo zdaj šla domov in poklicala teto Olgo ter ji povedala, kako nehvaležna sem.

Vrata zaprem za njo in se naslonim nanje. Peter pride iz dnevne sobe in me pogleda z mešanico sočutja in nerazumevanja. »Ana, res ne razumem. Saj je tvoja mama. Zakaj ji ne moreš dati ključa? Saj ti nikoli ne bi naredila nič slabega.«

Sklonim glavo. »Peter, ti res ne veš… Ko sem bila otrok, ni bilo dneva brez njenega nadzora. Nikoli nisem imela zasebnosti. Ko sem prvič imela fanta – Mateja iz tretjega letnika – ga je povabila na kosilo brez moje vednosti in ga zasliševala o njegovih namenih z mano! Ko sem dobila prvo službo v knjižnici na Viču, je prišla tja in sodelavki povedala, naj mi ne daje preveč dela, ker sem občutljiva.«

Peter zavzdihne. »Ampak zdaj si odrasla. Zdaj imaš moč postaviti meje.«

»Ravno zato ji ne dam ključa!« skoraj zavpijem. »Če ji dam ključ, bo prihajala nenapovedano. Pospravljala bo po stanovanju, pregledovala hladilnik, zlagala perilo… Nikoli ne bom imela miru.«

Peter me objame. »Razumem te… Ampak veš, da bo užaljena še dolgo.«

»Vem.«

Tisti večer ležim budna v postelji in poslušam zvoke mesta skozi priprto okno. Spomnim se vseh trenutkov iz otroštva – kako sem si želela samo malo svobode. Kako sem si želela sama odločati o svojem življenju. In zdaj… zdaj imam svojo družino in še vedno se borim za svoj prostor.

Naslednji dan me pokliče sestra Katja. »Ana, kaj si naredila mami? Jokala je celo popoldne! Pravi, da si jo zavrnila kot psa.«

»Katja, samo ključa ji nisem dala! Saj veš, kakšna je…«

»Vem… Ampak vseeno… Saj veš, kako je občutljiva.«

Zavzdihnem. Vedno ista zgodba – jaz sem tista slaba hči, ker postavljam meje.

V službi v knjižnici komaj zdržim med policami knjig. Vsaka druga stranka me vpraša po Mariji – saj vsi vedo, da je moja mama tista prostovoljka iz župnije, ki vedno vse uredi in vse ve.

Ko pridem domov, me na vratih čaka listek: »Ana, pridi k meni na kavo. Mama.«

Pogledam listek in ga zmečkam v pest. Ne morem več.

Zvečer sedim s Petrom v kuhinji in gledava skozi okno na sosednje bloke.

»Veš kaj me najbolj boli?« rečem potiho.

»Kaj?«

»Da imam občutek, kot da nikoli ne bom dovolj dobra hči. Da nikoli ne bom mogla biti samo Ana – brez njenih pričakovanj.«

Peter mi stisne roko.

Naslednji teden pride Marija spet na obisk – tokrat s Katjo.

»Ana,« začne mama že na hodniku, »samo pogovoriti se hočem.«

Katja mi namigne naj bom potrpežljiva.

Sedimo za mizo v kuhinji.

»Veš… jaz sem samo želela biti del tvojega življenja. Ko si bila majhna… tvoj oče je bil ves čas v službi ali pa pri gasilcih… Bila sva sami. Hotela sem te zaščititi pred svetom.«

Pogledam jo v oči: »Mama… ampak jaz nisem več otrok. Potrebujem svoj prostor.«

Marija pogoltne solzo: »Samo bojim se… Da te bom izgubila.«

»Ne boš me izgubila… če boš spoštovala moje meje.«

Tišina visi med nami kot težka odeja.

Katja pogleda stran.

»Mogoče bi lahko našle kompromis…« predlaga potiho.

Mama se zdrzne: »Kakšen kompromis?«

»Da imaš ključ samo za nujne primere… In da ga uporabiš samo če te pokličem.«

Marija dolgo molči.

Na koncu počasi prikima.

Ko odideta, sedim v tišini in razmišljam o tem, kako težko je postaviti meje ljudem, ki jih imaš rad – še posebej v Sloveniji, kjer so družinske vezi tako močne in pričakovanja tako visoka.

Se bo mama res držala dogovora? Bom kdaj lahko zares svobodna? Ali pa bom vedno ujeta med svojo željo po samostojnosti in potrebo po sprejetosti?