Klic tašče ob polnoči: Ena noč, ki je razbila mojo družino
»Ne moreš mi več govoriti, kako naj vzgajam svojo hčerko!« sem skoraj zakričala, čeprav sem vedela, da bo to samo še poslabšalo situacijo. V dnevni sobi taščinega stanovanja v Šiški je zrak rezala napetost, ki se je nabirala že leta. Moja mala Neža je nemirno spala v lupinici poleg mene, medtem ko je moj mož Marko nemočno sedel na kavču in gledal v tla. Tašča, gospa Marija, je stala pred menoj s prekrižanimi rokami in ledenim pogledom.
»Sanja, jaz samo želim najboljše za svojo vnukinjo. Ti pa vedno misliš, da vse veš bolje!« je siknila.
V tistem trenutku sem vedela, da bo nekaj počilo. Vsi ti drobni prepiri o tem, ali naj Neža spi na boku ali na hrbtu, ali naj ji damo dudo ali ne, ali je bolje domače mleko ali kupljena kašica – vse to se je nabiralo kot težka megla nad našimi glavami. A tisti večer je bilo drugače. Bila sem izčrpana od nenehnega dokazovanja in opravičevanja. Marko je bil vedno nekje vmes – med svojo mamo in mano – nikoli ni znal postaviti jasnih meja.
Ko sem vstala in začela zbirati stvari za odhod, je Marija stopila bližje in mi skoraj šepetaje rekla: »Če boš tako nadaljevala, ti bom vzela otroka. Saj vidiš, da nisi sposobna.«
V meni je nekaj počilo. »Poskusi!« sem ji zabrusila in pograbila Nežo. Marko je vstal in nekaj zamomljal, a sem ga komaj slišala. Vrata sem zaloputnila za sabo in se tresočih rok odpravila proti avtu. Neža se je prebudila in začela jokati. V tistem trenutku sem začutila val panike – kaj če ima Marija prav? Kaj če res nisem dovolj dobra mama?
Ko sva z Markom prišla domov, sva se komaj pogovarjala. On je sedel v kuhinji in strmel v telefon, jaz pa sem poskušala pomiriti Nežo. Okoli polnoči je zazvonil telefon. Na zaslonu je pisalo »Marija«. Srce mi je začelo razbijati. Marko ni dvignil; jaz sem.
»Sanja, poklicala sem policijo. Pridi nazaj z otrokom ali pa bodo prišli ponjo.«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom. »Si nora? Kaj si rekla?«
»Rekla sem, kar sem rekla. Ti nisi stabilna. Otrok ni varen s tabo.«
V tistem trenutku sem začutila, kako mi po licih tečejo solze. Marko je planil k meni in mi iztrgal telefon iz rok. »Mama, kaj delaš? Saj veš, da Sanja skrbi za Nežo!«
A Marija ni popustila. Čez pol ure so res pozvonili policisti. Sosedje so skozi priprta okna opazovali dogajanje – v naši mirni ulici se kaj takega še ni zgodilo. Policistka me je vprašala, če sem pod vplivom alkohola ali drog. Drugi policist je preverjal Nežo in zapisoval podatke.
»Gospa, prejeli smo prijavo o ogroženosti otroka. Moramo preveriti situacijo.«
Marko je stal ob meni kot senca. Ni znal ničesar pojasniti – le nemočno je gledal iz mene v policiste in nazaj.
Po uri zasliševanja so ugotovili, da ni nobene nevarnosti za otroka. A škoda je bila narejena – sosedje so šepetali, Marko me ni znal potolažiti, jaz pa sem bila na robu živčnega zloma.
Naslednje jutro me je poklicala mama: »Kaj se dogaja pri vas? Soseda mi je povedala … Sanja, ali si v redu?«
Nisem vedela, kaj naj rečem. Počutila sem se izdano – ne le od Marije, ampak tudi od Marka. Zakaj me ni zaščitil? Zakaj ni postavil meje svoji mami?
Tisti dan sva se z Markom prvič resno sprla. »Zakaj si dovolil, da gre tako daleč? Zakaj si vedno tiho?«
»To je moja mama … Saj veš, kakšna je …«
»Ne zanima me več! To ni več samo tvoja mama – to je najina družina!«
Marko ni znal odgovoriti.
Dnevi so minevali v tišini in napetosti. Marija mi je pošiljala sporočila: »Upam, da si zadovoljna s tem, kar si naredila.« Prijateljice so mi svetovale naj postavim jasne meje ali celo prekinem stike z njo.
A v Sloveniji to ni tako enostavno – vsi poznamo pregovor »Kjer je volja, tam je pot«, a tudi »Kri ni voda«. Vsi imamo nekoga v družini, ki prestopa meje; vsi poznamo občutek krivde in dolžnosti do staršev ali tašče.
Nekega večera sem sedela ob Neži in jo opazovala med spanjem. Spraševala sem se: ali bom tudi jaz nekoč taka tašča? Ali bom znala spoštovati meje svojih otrok?
Po nekaj tednih sva z Markom obiskala terapevtko za pare v Ljubljani. Prvič sva oba priznala svoje strahove in bolečine – on zaradi občutka dolžnosti do mame, jaz zaradi občutka izdaje in osamljenosti.
Terapevtka nama je rekla: »Meje niso znak nespoštovanja – so nujne za zdrav odnos.«
Začela sva postavljati pravila: Marija lahko pride na obisk le po predhodnem dogovoru; ne komentira več najine vzgoje; če začne kritizirati, Marko jasno pove, da tega ne dovoliva.
Ni bilo lahko – Marija se je nekaj časa jezila in grozila celo s sodiščem za stike z vnukinjo. A počasi se je umirilo.
Danes še vedno čutim posledice tiste noči – ko zaslišim zvonec ob nenavadni uri ali zazvoni telefon s taščinim imenom, mi srce še vedno poskoči.
A hkrati vem: če ne bi postavila meje takrat, bi jih težko kdaj kasneje.
Včasih se vprašam: Koliko lahko človek odpusti družini? Kdaj rečeš dovolj – in ali te potem še vedno štejejo za »dobro« snaho ali hčerko? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?