Tisto poletje, ki je raztrgalo mojo družino – Ali lahko kdaj odpustim najglobljo izdajo?
»Ne laži mi več, mama!« sem zakričal tako glasno, da se je od sten stare blejske hiše odbil moj glas. V tistem trenutku sem vedel, da ni več poti nazaj. Vsi so utihnili: oče, ki je do takrat nemo gledal skozi okno na jezero, sestra Maja, ki je stiskala pest pod mizo, in babica, ki je z roko pokrila usta. V zraku je visela težka tišina, prepojena z neizrečenimi besedami in starimi zamerami.
Tisto poletje smo šli na Bled, kot vsako leto. Vedno sem imel rad ta kraj – vonj po smrekah, hladno vodo jezera in občutek, da smo tam vsi skupaj, stran od vsakdanjih skrbi iz Ljubljane. A letos je bilo nekaj drugače. Mama je bila nenavadno napeta, oče še bolj zaprt vase kot običajno, Maja pa je ves čas tipkala po telefonu in se izogibala pogovorom. Prvi večer sem jih opazoval pri večerji in čutil, da nekaj ni v redu.
»A si videl, kako se pogovarjata?« mi je naslednji dan zašepetala Maja, ko sva skupaj pomivala posodo. »Mama in stric Peter. Vedno šepetata.«
Zamrznil sem. Stric Peter je bil mamina mladostna ljubezen, ki je po ločitvi od tete Ane spet začel prihajati na obisk. Vedno sem ga imel rad, bil je zabaven in znal je pripovedovati najbolj nore zgodbe iz mladosti. A zdaj sem v Majinih očeh videl strah.
»Kaj misliš, da se dogaja?« sem jo vprašal.
»Ne vem. Ampak nekaj skriva pred nami.«
Tiste noči nisem mogel spati. Slišal sem šepetanje iz dnevne sobe. Previdno sem se splazil po hodniku in skozi priprta vrata zagledal mamo in strica Petra. Sedela sta blizu skupaj, njune roke so se skoraj dotikale. Mama je tiho jokala.
»Ne morem več tako, Peter. Otroci bodo izvedeli,« je šepnila.
»Nič ne bodo izvedeli, če boš tiho,« ji je odgovoril.
V tistem trenutku se mi je svet sesul. Vse tisto zaupanje, ki sem ga imel do mame, do naše družine – vse je izginilo v eni sami sekundi. Naslednji dan sem bil tiho pri zajtrku. Nihče ni nič opazil. Oče je listal časopis, babica je kuhala kavo, Maja pa me je le nemo pogledala.
Vse do tistega večera nisem zdržal več. Ko smo sedeli ob ognju na vrtu in poslušali škržate, sem nenadoma planil pokonci.
»Zakaj nam lažeš, mama? Zakaj skrivaš pred nami resnico?«
Vsi so obstali kot vkopani. Mama je pobledela, oče pa jo je pogledal z nekim čudnim izrazom – kot da že dolgo ve več, kot si upa priznati.
»Kaj govoriš?« je zašepetala mama.
»Vem za vse! Slišal sem te s Petrom! Kako si mogla? Kako si lahko to naredila očetu? Nam?«
Mama je planila v jok. Oče je vstal in odšel stran brez besed. Babica se je tresla in molila rožni venec. Maja me je objela in skupaj sva jokala.
Tisti teden se ni nihče več pogovarjal kot prej. Oče se je zaprl vase in hodil na dolge sprehode okoli jezera. Mama ni mogla pogledati nikogar v oči. Stric Peter se ni več prikazal. Babica je kuhala juho in molila za nas vse.
Na Bledu so ljudje hitro začeli govoriti. Soseda Marija mi je enkrat rekla: »Veš, vsak ima svoje skrivnosti. Samo vprašanje časa je, kdaj pridejo na dan.«
Ko smo se vrnili v Ljubljano, ni bilo nič več tako kot prej. Oče se je izselil v majhno garsonjero na Viču. Mama je ostala sama z nama z Majo v stanovanju na Šiški. Dolgo časa nisem mogel govoriti z nobenim od njiju brez grenkobe v glasu.
V šoli so me sošolci spraševali, zakaj sem tako tih. Nisem jim znal povedati resnice – kako naj razložiš nekomu, da te je lastna mama izdala? Da si izgubil vero v družino?
Maja se je zaprla vase in začela hoditi ven s starejšimi fanti. Jaz sem se pogreznil v knjige in poslušal glasbo pozno v noč. Vse tisto poletje sem preklinjal dan, ko sem slišal tisti pogovor.
Nekega dne me je mama prosila: »Mi lahko odpustiš? Vem, da sem naredila napako… Ampak še vedno sem tvoja mama.«
Nisem ji znal odgovoriti. Samo gledal sem jo in čutil praznino tam, kjer bi morala biti ljubezen.
Leta so minila. Oče si je našel novo partnerko – prijazno žensko po imenu Tatjana. Mama še vedno živi sama in upa, da bova z Majo nekoč spet družina kot prej. Ampak jaz ne vem več, ali lahko kdaj znova zaupam.
Včasih ponoči še vedno slišim mamin jok iz tiste blejske noči in se sprašujem: Ali lahko res kdaj odpustimo najgloblja razočaranja? Ali pa ostane rana za vedno odprta?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi lahko odpustili človeku, ki vas je najbolj prizadel?