Stanovanje, ki ga ne smem imeti: Bitka med materjo in hčerko

»Ne, Neža, tega ti ne morem dati!« je mama skoraj zavpila, ko sem ji še enkrat omenila babičino stanovanje na Trubarjevi. Njene roke so se tresle, v očeh pa sem prvič opazila nekaj, kar je bilo več kot le jeza – bila je bolečina, morda celo strah. Stala sem sredi dnevne sobe, kjer je še vedno dišalo po babičinih piškotih, čeprav je bila že tri mesece mrtva. Vse v meni je kričalo po pravici, a hkrati me je stiskalo pri srcu, ker sem vedela, da bom s tem pogovorom nekaj za vedno izgubila.

Babičino stanovanje je bilo moje zatočišče že od otroštva. Tam sem se skrivala pred svetom, ko sta se starša kregala zaradi denarja ali ko sem dobila prvo slabo oceno iz matematike. Babica Marija mi je vedno rekla: »Neža, to bo nekoč tvoje. Tukaj boš varna.« Ko je umrla, sem v oporoki jasno prebrala svoje ime. Stanovanje na Trubarjevi – moje. A mama tega ni sprejela.

»Mama, to ni pošteno. Babica je želela, da je stanovanje moje. Zakaj mi ga ne izročiš?« sem jo vprašala že stotič.

»Ker si še premlada! Kaj boš z njim? Saj še nimaš niti redne službe!« je odvrnila in se obrnila stran, da bi skrila solze.

Res je, da sem bila stara komaj 24 let in da sem po diplomi iz slovenistike delala samo prek študentskega servisa. A to ni bil razlog, da mi mama ni hotela izročiti ključa. Vedela sem, da gre za nekaj globljega. Morda za njeno lastno bolečino ob izgubi mame ali pa za strah pred tem, da bi jaz odšla in jo pustila samo.

Tistega večera sem sedela v svoji sobi in pisala pismo babici. »Draga babi, pogrešam te. Pogrešam tvoj smeh in tvoje zgodbe o Ljubljani iz časov, ko so po ulicah še vozili tramvaji. Pogrešam občutek varnosti v tvojem stanovanju. Mama mi ga noče dati. Ne vem več, kaj naj naredim.«

Naslednji dan sem šla do notarja. Gospa Novak me je prijazno sprejela in mi razložila: »Oporoka je jasna. Stanovanje je vaše. Če mama ne želi izročiti ključa, lahko vložite tožbo.« Ob tej misli me je stisnilo v želodcu. Tožiti lastno mamo? Je to res edina pot?

Doma me je pričakala tišina. Mama je sedela na kavču in gledala v prazno. »Si bila pri notarju?« me je vprašala brez pogleda.

»Sem. Rekli so, da imam pravico do stanovanja.«

»Pravico imaš, ampak… Kaj pa jaz? Kaj pa tvoj brat? Saj veš, da ima tudi on težave s službo.«

Brat Luka je bil vedno mamin ljubljenček. Po ločitvi staršev se je zaprl vase in nikoli ni zares odrastel. Pri 28-ih še vedno ni imel stalne službe in je živel doma. Mama ga je ščitila pred svetom – in zdaj tudi pred mano.

»Mama, babica je odločila tako. Zakaj bi morala jaz zdaj skrbeti za vse? Tudi jaz imam svoje življenje!«

»Ti si močna, Neža. Luka ni.«

V meni se je nabiral bes. Zakaj moram biti vedno tista odgovorna? Zakaj moram žrtvovati svojo prihodnost zaradi bratove šibkosti? Vse življenje sem bila tista, ki je pomagala pri hiši, ki je prenašala prepire in tolažila mamo po očetovih izpadih. Zdaj pa naj še stanovanja ne dobim?

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale babičine besede: »Ne dovoli, da ti vzamejo tisto, kar ti pripada.« Zjutraj sem zbrala pogum in mami rekla: »Če mi ne boš dala ključa, bom šla na sodišče.«

Pogledala me je z žalostjo in razočaranjem: »Torej boš raje tožila lastno mamo kot pa pomagala bratu?«

»Ne gre za to! Gre za to, da spoštuješ babičino voljo!«

V naslednjih tednih se doma nismo več pogovarjali. Mama me je ignorirala, Luka pa me je gledal kot izdajalko. Prijateljica Sara mi je rekla: »Neža, imaš pravico do svojega življenja. Če boš popustila zdaj, boš popuščala vse življenje.«

A dvomi so me razjedali. Kaj če res uničim družino zaradi stanovanja? Kaj če bom ostala sama?

Nekega dne sem na Trubarjevi srečala sosedo gospo Petro. »Neža, pogrešamo tvojo babico. Ti si zdaj naslednja generacija tukaj.« Njene besede so me ganile do solz.

Odločila sem se – vložila bom zahtevo za vpis lastništva v zemljiško knjigo in zahtevala izročitev ključa preko sodišča.

Ko sem mami povedala za svojo odločitev, se je zlomila: »Vse bom izgubila! Najprej mamo, zdaj še tebe…«

Objela sem jo in prvič po dolgem času sva obe jokali skupaj.

»Mama, ne želim te izgubiti. Ampak tudi jaz moram živeti svoje življenje.«

Po mesecih tihe vojne se je mama počasi sprijaznila z mojo odločitvijo. Luka se mi še vedno izogiba, a jaz vem, da nisem naredila nič narobe.

Danes sedim v babičini dnevni sobi in gledam skozi okno na Ljubljanski grad. V srcu čutim mir – a tudi praznino.

Se splača boriti za svojo pravico tudi za ceno družinske sreče? Ali pa bi morala popustiti zaradi miru v hiši? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?