Prevara, ki je razklala mojo družino: Zgodba Marije iz Celja

»Ne morem verjeti, da si mi to naredil, Andrej!« sem zakričala, ko sem stala sredi dnevne sobe, v rokah pa sem držala njegov telefon, na katerem so bile še vedno odprte sporočila z Nino. Roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo tako močno, da sem mislila, da bom padla po tleh. Andrej je stal pred menoj, bled kot stena, in ni rekel niti besede. V tistem trenutku sem vedela, da se je vse, kar sem gradila zadnjih dvajset let, sesulo kot hišica iz kart.

Vse se je začelo pred tremi leti, ko sem sprejela odločitev, ki mi je raztrgala dušo. V Celju ni bilo dela, ki bi nama omogočilo dostojno življenje in najinima sinovoma, Roku in Tomažu, prihodnost brez skrbi. Ko sem dobila ponudbo za delo negovalke v Avstriji, sem jo sprejela – čeprav sem vedela, da bom pogrešala vsako njuno rojstnodnevno torto, vsak šolski nastop in vsak objem pred spanjem. Andrej me je prepričeval: »Marija, to je najboljše za vse nas. Zdržali bomo.« Verjela sem mu.

Prvi meseci so bili peklenski. Jokala sem v majhni sobici v Gradcu, ko sem poslušala glasove drugih negovalk, ki so prav tako pogrešale dom. Vsak evro, ki sem ga poslala domov, mi je trgalo srce. A tolažila sem se z mislijo na prihodnost – na novo kopalnico, na Roka na fakulteti in Tomaža z novo kitaro.

Ko sem se vračala domov na vsakih nekaj mesecev, sem opazila spremembe. Andrej je bil vedno bolj odsoten. Rok in Tomaž sta postajala skrivnostna. »Mama, vse je v redu!« sta zatrjevala, a v očeh jima je bilo nekaj tujega. Pripisovala sem to puberteti in temu, da me ni doma.

Tistega usodnega vikenda sem prišla domov nepričakovano – želela sem jih presenetiti za Andrejev rojstni dan. Ko sem stopila v stanovanje, sem začutila hlad. Nihče me ni pričakoval. Andrej je bil pod tušem, Rok in Tomaž pa sta igrala igrice v sobi. Ko sem pospravljala kuhinjo, sem na pultu zagledala Andrejev telefon. Prišel je sms: »Pogrešam te. Komaj čakam, da prideš.« Pošiljateljica: Nina.

Nina? Najina soseda? Srce mi je padlo v želodec. Prsti so mi drhteli, ko sem odprla pogovor. Tam so bila sporočila – polna hrepenenja, skritih srečanj in obljub. Vse tisto, kar sva si nekoč pisala midva z Andrejem.

Ko se je Andrej pojavil v kuhinji in me zagledal s telefonom v roki, je vedel. Ničesar ni zanikal. »Marija… nisem hotel…«

»Koliko časa?«

»Skoraj leto dni.«

V tistem trenutku sta vstopila Rok in Tomaž. Oba sta bila bleda kot duhova.

»Vidva sta vedela?«

Molčala sta. Pogledala sta v tla.

»Mama… nismo ti hoteli povzročiti še več skrbi…« je zašepetal Rok.

»Nisem mogel ničesar narediti…« je dodal Tomaž.

V meni se je nekaj zlomilo. Nisem mogla verjeti – ne samo Andreju, ampak tudi njima. Mojima otrokoma! Kako sta lahko molčala? Kako sta lahko gledala očeta in Nino in mi ob vsakem klicu lagala v obraz?

Tiste noči nisem spala. Hodila sem po stanovanju kot prikazen. V glavi so mi odzvanjale besede: »Za nas delaš… Za nas trpiš…« In oni? Oni so me izdali.

Naslednje jutro sem spakirala kovček. Andrej me je prosil: »Ostani! Pogovorimo se!«

»O čem naj se pogovarjamo? O tem, kako ste vsi skupaj lagali? O tem, kako ste me izrinili iz lastnega življenja?«

Rok in Tomaž sta stala v hodniku in jokala. Prvič po dolgem času sem videla strah v njunih očeh – strah pred izgubo mene.

Odpeljala sem se k sestri v Žalec. Tam sem preživela tri tedne – brez spanja, brez apetita. Vsak dan sem premišljevala: ali sem res naredila prav? Ali bi morala ostati doma in sprejeti revščino? Ali pa bi morala odpustiti?

Sestra Jana me je objela: »Marija, nisi ti kriva za Andrejevo prevaro. On je izbral svojo pot.«

A jaz nisem mogla nehati kriviti sebe. Morda bi bila boljša žena, če bi ostala doma. Morda bi bila boljša mama, če bi bila vsak dan tam za svoja sinova.

Po treh tednih so prišli Rok, Tomaž in Andrej na obisk. Prinesli so mi šopek rož in pismo.

»Mama… oprosti nama…« je rekel Rok s solzami v očeh.

»Pogrešava te…«

Andrej je stal ob strani in molčal.

Prebrala sem pismo – bilo je polno otroške bolečine in obžalovanja. Pisala sta o tem, kako sta se bala povedati resnico; kako sta upala, da bo vse minilo; kako sta pogrešala mojo toplino in objeme.

Nisem jima mogla takoj odpustiti. A nekaj v meni se je premaknilo – materinska ljubezen je močnejša od vsake izdaje.

Počasi smo začeli graditi mostove nazaj drug k drugemu – brez Andreja. On se je odločil za Nino in odšel iz našega življenja.

Danes živim z otrokoma v manjšem stanovanju v Celju. Še vedno delam v Avstriji – a zdaj prihajam domov vsak vikend. Z Rokom in Tomažem smo si obljubili: nikoli več ne bomo molčali drug pred drugim.

Včasih ponoči še vedno premišljujem: ali lahko človek res kdaj popolnoma odpusti? Ali pa rana izdaje ostane za vedno odprta?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi lahko odpustili svojim najbližjim ali bi jih za vedno izgubili?