Ko denar ne kupi ljubezni: zgodba o moji tašči, tastu in našem prvem domu

»Ne morem verjeti, da to res govorita,« sem šepnila, medtem ko sem gledala v tla, da ne bi videla hladnega pogleda svoje tašče. V dnevni sobi je bilo tiho, le ura na steni je tiktakala, kot bi odštevala sekunde do popolnega razpada naše družine. Moj partner, Matej, je sedel poleg mene, roke so mu drhtele. Njegov oče, gospod Franc, je sedel nasproti na usnjeni sedežni garnituri in si popravljal očala. »Poglejta, midva sva si vse ustvarila sama. Nihče nama ni ničesar podaril. Zakaj bi bilo pri vama drugače?« je rekel s tistim znanim tonom, ki ni dopuščal ugovora.

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi v prsih nabira teža. V glavi sem imela slike: kako z Matejem iščeva stanovanja po Ljubljani, kako računava vsak evro, kako sanjariva o otroški sobici za najino hčerko Lano. In zdaj – ko sva prvič zbrala pogum in prosila za pomoč – so naju zavrnili. Ne zato, ker ne bi mogli pomagati. Njuna hiša v Rožni dolini je bila polna umetnin in dragih preprog. Njuna garaža je skrivala dva nova avtomobila. A kljub temu sta nama dala vedeti, da sva sama na svetu.

»Ampak midva ne prosiva za darilo,« sem poskusila še enkrat. »Samo posojilo za lastno udeležbo. Vse bova vrnila.«

Tašča Marija je zavzdihnila in se obrnila stran. »Ne razumeš, Tanja. Če začneš pomagati enemu otroku, potem pričakujejo vsi. In potem se začnejo zamere.«

Matej je pogledal očeta. »Ampak midva sva edina otroka! Nikogar drugega ni.«

Franc je dvignil roke: »Ravno zato! Nočem, da bi se kdaj skregala zaradi denarja.«

V tistem trenutku sem začutila, da se nekaj v meni lomi. Vsa leta sem verjela, da je družina zato, da si pomagaš. Da stari starši pomagajo svojim vnukom do boljšega življenja. Da ni vse v tem, koliko si sam ustvaril, ampak tudi v tem, kaj lahko daš naprej.

Ko sva z Matejem odšla domov v najino majhno najemniško stanovanje v Šiški, sem jokala celo pot. Lana je spala na zadnjem sedežu in nisem mogla nehati misliti na to, kako bo rasla brez pravega doma. Matej je molčal. Vedela sem, da ga boli še bolj kot mene.

Tisti večer sva sedela za kuhinjsko mizo in štela kovance iz hranilnika. »Mogoče bi lahko še malo počakala,« je rekel Matej potiho. »Ali pa bi prosila svoje starše?«

Zasmejala sem se skozi solze: »Moja mama ima 700 evrov pokojnine. Komaj preživi.«

Tako sva začela iskati rešitve: dodatne službe, krediti pri bankah z oderuškimi obrestmi, prodaja starega avtomobila. Vsak dan sva bila bolj utrujena in bolj oddaljena drug od drugega. Lana je začela spraševati: »Mami, kdaj bomo imeli svojo hišo? Kdaj bom imela svojo sobo?«

Nekega dne sem na igrišču srečala svojo prijateljico Petro. Njeni starši so ji pomagali pri nakupu stanovanja v Trnovem. »Veš, Tanja, moji starši pravijo, da če ne moreš pomagati svojim otrokom zdaj, kdaj pa potem? Saj ne gre za razvajanje – gre za to, da jim olajšaš življenje.«

Petra mi je ponudila ramo za jok in skupaj sva premišljevali o tem, zakaj so nekateri starši pripravljeni dati vse za svoje otroke, drugi pa ne.

Medtem so se odnosi z Matejevimi starši še bolj skrhali. Ko smo jih obiskali za Lanin rojstni dan, so ji podarili drago igračo – a jaz sem videla praznino v njihovih očeh. Lana jih je objela in vprašala: »Babica, dedek, zakaj ne morem priti k vam spat? Zakaj nimamo več prostora?« Marija ji je zmedeno odgovorila: »Saj imaš svoj dom pri mamici in atiju.«

Počasi sem začela opažati tudi druge stvari: kako so Matejevi starši vedno govorili o svojih dosežkih in o tem, kako so sami garali za vse; kako so se izogibali pogovorom o čustvih; kako so bili ponosni na svojo neodvisnost – a hkrati osamljeni v svoji veliki hiši.

Nekega večera sem Mateju rekla: »Veš kaj? Mislim, da tvoja starša sploh ne razumeta, kaj pomeni biti del družine. Mogoče sta preveč časa preživela v službi in premalo z ljudmi.«

Matej je skomignil z rameni: »Mogoče imaš prav. Ampak boli me.«

Leta so minevala in nama je končno uspelo kupiti majhno dvosobno stanovanje na obrobju Ljubljane – s pomočjo kredita in veliko odrekanja. Lana je dobila svojo sobo in bila je srečna. A jaz nikoli nisem pozabila tistega občutka izdaje.

Ko smo povabili Matejeve starše na obisk v novo stanovanje, sta prišla s steklenico vina in šopkom rož. Marija je pohvalila kuhinjo in Franc je vprašal po obrestni meri kredita. Nihče ni omenil preteklosti.

A jaz sem vedela: nekaj se je med nami za vedno spremenilo.

Včasih ponoči sedim ob Lanini postelji in gledam njene mirne sanje. Sprašujem se: ali bo nekoč razumela, zakaj njena babica in dedek nista hotela pomagati? Ali bo zaradi tega manj ljubila svojo družino? Ali pa bo razumela, da denar nikoli ne more nadomestiti topline doma?

Morda ste tudi vi doživeli kaj podobnega… Kaj mislite – ali bi morali starši pomagati svojim otrokom pri prvem domu? Ali pa ima Franc prav: naj si vsak sam ustvari svoje življenje?