Ko se sin vrne domov: Hiša, ki nas razdvaja – iskrena izpoved iz slovenske družine
»Mama, midva z Nino in Majem bi se rada za nekaj časa preselila k vama,« je rekel Blaž, ko je stal na pragu dnevne sobe. V roki je nervozno vrtel ključe avtomobila, pogled pa mu je uhajal skozi okno, kot da bi že iskal izhod iz situacije, ki jo je sam ustvaril. Srce mi je padlo v želodec. V istem trenutku sem začutila, kako se mi podira svet, ki sem ga gradila več kot trideset let.
Janez je sedel v svojem starem naslanjaču in ni rekel ničesar. Samo pogledal me je – tisti pogled, ki ga poznam že od mladosti, ko ve, da bo treba nekaj požreti, čeprav mu ni prav. »Seveda, Blaž,« sem rekla in poskušala zveneti mirno. »Vedno ste dobrodošli.«
A v meni je vrelo. Hiša v naši vasi pri Škofji Loki je bila vedno naše zatočišče. Tu sva z Janezom vzgajala Blaža in njegovo sestro Petro, tu sva preživela vse vzpone in padce. Zdaj pa naj bi vse to delila z njegovo družino? Saj ni šlo za nekaj dni – Blaž je izgubil službo v Ljubljani, Nina pa je bila na porodniški z drugim otrokom na poti. Njihovo stanovanje v mestu so morali oddati, da bi sploh lahko preživeli.
Prvi teden je minil v nekakšni napeti tišini. Maj, naš vnuk, je tekal po hodniku in se igral s starimi avtomobilčki, ki jih je Blaž nekoč pustil v kleti. Nina se je trudila biti neopazna – pomagala mi je pri kuhanju in obešanju perila, a sem čutila, da ji ni prijetno. Janez se je še bolj zaprl vase; ure in ure je preživel na vrtu ali v delavnici.
Nekega večera sem Blaža ujela v kuhinji. Sedel je za mizo in gledal v telefon. »Blaž, a si dobro?« sem vprašala tiho.
»Mama, ne vem več, kaj naj naredim. Vse gre narobe. Nina mi očita, da sem nesposoben. Ti si ves čas napeta. Oče me sploh ne pogleda več v oči.«
Hotela sem ga objeti, a sem obstala na mestu. »Vsi smo pod stresom. Ampak to je tvoj dom. Tukaj si varen.«
»Ne vem več, če je to res moj dom,« je zašepetal.
Tiste besede so me zarezale globlje kot katerakoli kritika ali prepir. Spomnila sem se vseh let, ko sem sanjala o tem, da bodo otroci odrasli in si ustvarili svoje življenje – a zdaj so se vrnili in jaz nisem znala več biti mama odraslemu sinu.
Konflikti so postajali vse pogostejši. Janez se je pritoževal nad hrupom in razmetanostjo. Nina ni razumela mojih pravil glede reda in hrane – zakaj mora biti juha vedno ob dvanajstih? Zakaj ne more Maj gledati risank med kosilom? Blaž se je zapiral vase in ponoči sem slišala, kako hodi po hodniku gor in dol.
Petra me je poklicala iz Maribora: »Mama, moraš postaviti meje! Saj nisi hotelnica!«
»To ni tako preprosto, Petra. To je tvoj brat.«
»Ampak tudi ti imaš pravico do miru!«
Nekega popoldneva sem v kuhinji našla Nino v solzah. »Ne morem več tako živeti. Počutim se kot tujec v lastni družini.«
Sedli sva za mizo in prvič sva se resnično pogovorili. Povedala mi je o svojih strahovih – kako jo skrbi prihodnost otrok, kako pogreša svoj dom in samostojnost. Priznala sem ji svoje občutke – da imam občutek krivde, ker nisem bolj odprta in razumevajoča.
Tisti večer smo imeli družinski sestanek. Janez je molčal skoraj ves čas, dokler ni nenadoma rekel: »Vsi smo izgubljeni. Ampak če ne bomo govorili drug z drugim, bomo izgubili še tisto malo, kar nam je ostalo.«
Začeli smo postavljati pravila: vsak ima svoj prostor in čas zase; kosila niso obvezna za vse; če kdo potrebuje mir, naj to pove brez slabe vesti. Ni bilo lahko – vsak dan smo znova padali v stare vzorce.
Nekega dne sem šla po kruh v trgovino in srečala sosedo Marijo. »Kako pa kaj pri vas? Slišim, da imate polno hišo!«
»Ja… ni lahko. Ampak poskušamo najti ravnotežje.«
Marija me je pogledala s tistim razumevajočim nasmehom: »Veš, Ana, vsi mislimo, da bo družina vedno skupaj držala. Ampak včasih nas prav bližina najbolj razdvoji.«
Ko sem prišla domov in zagledala Blaža z Majem na dvorišču – kako ga uči voziti kolo – sem začutila tisto staro toplino v prsih. Morda res nikoli več ne bomo takšni kot prej. Morda pa bomo našli nov način sobivanja.
Zvečer sem sedela na verandi in opazovala sončni zahod nad polji. Janez se mi je pridružil in dolgo sva molčala.
»Misliš, da bomo zmogli?« sem ga vprašala.
»Ne vem. Ampak vredno se je truditi.«
Včasih se vprašam: Koliko lahko družina prenese, preden se zlomi? In ali lahko iz ruševin zgradimo nekaj novega – nekaj močnejšega? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?