Ko sem dojela, da svojemu vnuku ne pomenim več babice, ampak samo denarnico, me je zabolelo bolj kot vse, kar sem preživela prej
Sedela sem za kuhinjsko mizo, ko mi je vnuk brez pozdrava rekel, da nujno potrebuje nov telefon, kot da je to nekaj samoumevnega. Vse življenje sem mu dajala, kar sem zmogla, iz svoje skromne pokojnine, ker sem verjela, da gradim najin odnos in mu dajem varnost. Potem pa sem morala prvič na glas priznati, da me ne kliče več zato, ker bi me pogrešal, ampak zato, ker od mene nekaj hoče.