Skip to content
Blogsnet
  • drama
  • psihologija
  • družbeni problemi

Z možem sva se poročila na skrivaj, ker sta moja starša načrtovala poroko za ves kraj — samo za naju ne

Želela sem si majhne poroke, a sem se med seznami gostov in zahtevami svojih staršev počutila, kot da moj glas nič ne šteje. Z možem sva zato odšla na upravno enoto sama in se poročila brez praznovanja. Nisem pa vedela, koliko tišine bom morala prenesti, preden bom lahko z mamo spet normalno govorila.

Tašča je hotela moje podedovano stanovanje, mož pa je rekel: »Če nas imaš rada, boš podpisala.« Takrat sem prvič izbrala sebe.

Ko mi je tašča v zameno za selitev ponudila več prostora, sem skoraj verjela, da nam želi pomagati. Potem sem ugotovila, da naj bi svoje edino stanovanje prepisala nanjo in na moža, sama pa ostala samo pri obljubah. Ko je svoj delež zahteval še brat, sem vedela, da moram končno postaviti mejo.

Po moževi smrti sem se preselila k sinu v Ljubljano. Na božični večer sem ugotovila, da sem v njegovem domu dobra za vse, samo za družinsko mizo ne.

Po moževi smrti sem verjela, da bom pri sinu in snahi našla bližino, ne nove službe brez prostega dne. Ko sem na božični večer ugotovila, da zame niso pripravili niti prostora za mizo, sem v jezi naredila nekaj, kar še danes obžalujem. Potem sem prvič jasno povedala, pod kakšnimi pogoji bom ostala.

Leta sem skrivala račune pred možem. Ko je najina hči rekla, da ne potrebuje novih čevljev, sem vedela, da moram oditi.

Leta sem verjela, da mož s strogim varčevanjem skrbi za našo prihodnost, medtem ko sem sama skrivala račune za najosnovnejše stvari. Šele ob hčerkinem strahu pred vsakim porabljenim evrom sem dojela, kaj se dogaja z nama. Odločila sem se za ločitev, čeprav me je bilo samostojnega življenja skoraj tako strah kot njegovega odziva.

Svojo sobo sem morala prepustiti bratovemu sinu. Zdaj komaj plačujem najemnino, doma pa pravijo, da sem se odselila po svoji volji.

Ko se je brat z družino vrnil v našo hišo, sem verjela, da bomo s skupnimi močmi prebrodili stisko. Potem sem ugotovila, da družinski mir pomeni predvsem to, da se umaknem jaz. Zdaj živim v dragi najemni sobici in se sprašujem, zakaj moja potreba po domu nikoli ni štela enako kot njegova.

Ko bratu nisem hotela za štiri dni prevzeti otrok, me je mama označila za sebično. Nihče pa ni vprašal, zakaj ne zmorem več.

Ko bratu nisem hotela za štiri dni prevzeti otrok, me je mama označila za sebično. Nihče pa ni vprašal, zakaj ne zmorem več.

Bratu sem že vnaprej povedala, da ne morem več paziti njegovih otrok, potem pa se je z njima vseeno pojavil pred mojimi vrati. Ko sem vztrajala pri svojem, sem za mamo nenadoma postala sebična hči, ki je pozabila na družino. Najbolj me je bolelo spoznanje, da moje izčrpanosti niso jemali resno, dokler sem še zmogla ustreči vsem.

Pri 68 letih sem se vpisala na tečaj likanja. Sin me je vprašal, kdo bo medtem skrbel za njegovo družino.

Vse življenje sem bila mama in babica, na katero so se lahko zanesli ob vsaki uri. Ko sem si pri oseminšestdesetih zaželela dveh ur na teden zase, sem prvič slišala, da sem sebična. Najtežje ni bilo stopiti skozi vrata kulturnega centra, ampak oditi od doma, ne da bi se opravičevala.

Hčerki sem prepisala hišo, da bi lahko začela znova. Ko sem ostala brez vsega, me ni potrebovala — zdaj me kliče v solzah

Hčerki sem zaupala hišo, prihranke in svojo starost, ker sem verjela, da družina drži skupaj. Ko je odšla v Francijo, sem ostala v najemu in počasi dojela, da zame v njenem novem življenju ni prostora. Zdaj me prosi za pomoč, jaz pa ne vem, kako naj jo sprejmem, ne da bi spet izgubila sebe.

Bratu sem posodila svoje ime, da bi mu pomagala med ločitvijo. Ko mi je FURS posegel na račun, sem prodala njegov avto — in izgubila pol družine.

Ko se je brat ločeval, sem pristala, da njegov avto prepiševa name, ker sem verjela, da mu samo začasno pomagam. Njegove neplačane kazni so potem postale moj problem, on pa se mi je nehal oglašati. Ko sem avto prodala, da bi poravnala dolgove, sem v očeh dela družine jaz postala tista, ki je izdala lastno kri.

Sinu sem rekla, da v mojem stanovanju veljajo moja pravila. Ko je začel pakirati, sem dojela, kaj sem naredila.

Sinu sem rekla, da v mojem stanovanju veljajo moja pravila. Ko je začel pakirati, sem dojela, kaj sem naredila.

Po moževi smrti sem se oklepala reda, ker me je bilo strah vsega, česar nisem mogla nadzorovati. Ko se je k nama s sinom preselila njegova partnerka, sem jo s svojimi pravili počasi izrivala iz doma. Šele ob njegovem kovčku sem si priznala, da lahko zaradi strahu pred samoto ostanem čisto sama.

Po petnajstih letih je stal pred mojimi vrati s kovčkom. Hčerka mu je odprla, jaz pa nisem vedela, ali ga zmorem spustiti noter.

Ko se je moj nekdanji mož po petnajstih letih vrnil brez službe in partnerke, sem mu hotela zapreti vrata. Zaradi hčerke sem mu dovolila ostati, čeprav sem se vsak dan spraševala, ali išče družino ali samo streho nad glavo. Najtežje je bilo sprejeti, da njen odnos z očetom ne more biti odvisen samo od moje bolečine.

Mož mi je za vsak nakup zahteval račun. Ko je izvedel, da skrivaj delam na osnovni šoli, mi je vzel ključe.

Mož mi je za vsak nakup zahteval račun. Ko je izvedel, da skrivaj delam na osnovni šoli, mi je vzel ključe.

Nekoč sem imela službo, svojo plačo in ljudi, ki sem jih lahko poklicala brez slabe vesti. Potem sem se znašla pred možem, ki je od mene zahteval pojasnilo za vsak porabljen evro, sama pa sem skrivaj spet sedla v šolsko klop. Ko je izvedel za moje delo na osnovni šoli, sem morala izbrati med njegovim mirom in svojim življenjem.

Stránkovanie príspevkov

1 2 3 … 208 Next Posts»
© 2026, Blogsnet. All right reserved
  • Privacy Policy
  • Terms of use
  • Copyright
  • About Us