Oče me je vrgel iz stanovanja v noč, danes pa pomagam ljudem, ki so tako kot jaz ostali brez vsega
Še vedno slišim, kako so se vhodna vrata za menoj zaloputnila in kako sem s plastično vrečko v roki obstala na mrzli ljubljanski ulici, brez doma in brez človeka, ki bi mu lahko rekla, da me je strah. Ko sem pristala v zavetišču za brezdomce, sem prvič zares videla, koliko ljudi okoli mene vsak dan izgine iz družbe, kot da niso nič vredni. Iz svoje sramote in jeze sem počasi naredila nekaj drugega: začela sem pisati njihove zgodbe in na koncu ustanovila društvo, da bi se lahko kdo vrnil nazaj v življenje, še preden obupa.