Moje ime je Marjeta in nikoli si nisem mislila, da bo življenje predme postavilo tako težko preizkušnjo. Ko sem izvedela, da pričakujem trojčke, se je svet ustavil, zdravnikove besede pa so mi še dolgo odzvanjale v ušesih: ‚Morda ne boste preživeli te nosečnosti.‘ A v meni je gorela ljubezen, ki je bila močnejša od strahu, in odločila sem se, da bom za svoje otroke naredila vse, kar je v moji moči.
Vse se je začelo nekega hladnega marčevskega jutra, ko sem s tresočimi rokami čistil kri s Pijine bele dlake v kuhinji majhnega stanovanja v Celju. Takrat sem dojel, kako globoko sem padel po ločitvi in kako zelo potrebujem spremembo. Pia, tista potepuška mešanka z žalostnimi očmi, je postala moja odgovornost, tudi ko sem hotel pred vsem pobegniti.
Nikoli si nisem mislila, da bom na stara leta postala odveč v lastni družini. Ko sem prodala svoje stanovanje in se preselila k sinu in njegovi ženi, sem verjela, da bo to nov začetek, a zdaj se počutim kot tujec v njihovem domu. Vsak dan se sprašujem, ali sem naredila največjo napako svojega življenja.
V trenutku, ko sem stal pred očetovim grobom, so mi po licih tekle solze, ki jih nisem mogel zadržati. Mineva leto dni, odkar sem izgubil človeka, ki mi je bil vse, in še vedno se borim z bolečino praznine, ki jo je pustil za seboj. A letos, na obletnico njegove smrti, sem prejel nekaj, kar mi je za vedno spremenilo pogled na izgubo in ljubezen.
Nekega zimskega jutra mi je življenje spremenil star, kosmat mešanec, ki ga nihče ni hotel. Zaradi njega sem končno zapustila službo, kjer so me poniževali, in se po letih brez stika spet oglasila pri svojem očetu. Danes vem, da mi je ta pes, čeprav ni ostal za vedno, vrnil zaupanje v ljudi – čeprav je to zaupanje še vedno krhko.
V trenutku obupa sem moral prositi svojega svaka, Borisa, za denarno pomoč. Mislil sem, da bo to le začasna rešitev, a posojilo je razkrilo stare zamere in sprožilo verižno reakcijo, ki je razklala našo družino. Zdaj se sprašujem, ali je mogoče sploh še kaj popraviti ali smo za vedno izgubili drug drugega.
Nikoli si nisem mislila, da bo pes tisti, ki mi bo pomagal dihati, ko so me oblegali občutki krivde in osamljenosti. Po tisti nevihtni noči, ko sem z drhtečimi rokami zaprla vrata za Luisom in Marto, sem ostala sama s svojo tišino – a potem sem v mrzlem vetru našla Murčka. Zaradi njega sem sprejela odločitve, ki jih sama ne bi nikoli zmogla, in znova občutila toplino, čeprav me spomini še pečejo.
V tej zgodbi opisujem najtežje mesece svojega življenja po rojstvu sina, ko sem se počutila izgubljeno, osamljeno in nerazumljeno. Moj mož Marko se je oddaljil, jaz pa sem se utapljala v občutku, da sem postala nevidna – le še mama, ne več ženska ali partnerka. To je zgodba o bolečini, upanju in večnem vprašanju: ali lahko ponovno najdem sebe, čeprav sem zdaj mama?
Vse odkar me je Luka pustil, sem živela kot senca – dokler nisem srečala Mure. Ta kosmata mešanka je z vsakim laježem in pogledom rušila zidove, ki sem jih postavila med sebe in svet. Zaradi Mure sem šla čez tri točke, brez povratka: prvič sem zaupala sosedi, spet šla v službo in zbrala pogum, da sem prijavila sosedsko nasilje.
Nekega mrzlega decembrskega večera me je hči v solzah poklicala, naj ji pomagam, ker sama ne zmore več s svojim sinom. Leta sem vzgajala vnuka, medtem ko je ona gradila kariero, a ko se je vrnila, me je obtožila, da sem ji vzela otroka. Zdaj, ko vsi stojimo ranjeni drug pred drugim, ne vem več, kje sem naredila napako.
Že mesec dni živim v senci družinskih zamer zaradi prodaje stanovanja po babici. Tašča je prepričana, da moj dedni delež pripada vsem, jaz pa se borim za svoje meje in dostojanstvo. To je zgodba o tem, kako lahko denar razdre še tako tesne vezi.
Tisto zimo sem prvič v življenju slišala, kako močno je lahko pasje zavijanje v noč. Luna, potepuška psička, je vstopila v moje življenje prav, ko sem izgubila vero v ljudi in vase. Zaradi nje sem morala sprejeti odločitve, ki so mi obrnile svet na glavo – in me naučile, da je včasih zvestoba kosmatinca močnejša od človeške besede.
